Statistics Explained

Statistika dohodkovne revščine


Podatki pridobljeni maja 2020.

Predvidena posodobitev članka: oktobra 2021.


This Statistics Explained article has been archived on 10 June 2021, for updated data see Living conditions in Europe - income distribution and income inequality.


Poudarki

Stopnja tveganja revščine (po socialnih transferjih) v EU-27 je v letu 2018 znašala 16,8 %, kar pomeni, da je bila v primerjavi z letom 2017 (16,9 %) skoraj nespremenjena.

Leta 2018 se je 8,2 % prebivalstva EU-27 na podlagi socialnih transferjev dvignilo nad prag revščine.

20 % prebivalstva z najvišjim razpoložljivim dohodkom v EU-27 je leta 2018 prejelo 5,1-krat toliko dohodka kot 20 % prebivalstva z najnižjim razpoložljivim dohodkom.

[[File:Income poverty statistics-interactive_SILC2020-SL.XLSX]]

Stopnja tveganja revščine, 2018

  • EU-27: ocena.
  • Islandija (IS): 2016. Črna gora (ME) in Turčija (TR): 2017.
  • Vir: Eurostat (spletna podatkovna koda: ilc_li02)

Ta članek analizira nedavno statistiko dohodkovne revščine in dohodkovne neenakosti v Evropski uniji (EU). Primerjave življenjskega standarda med državami pogosto temeljijo na bruto domačem proizvodu (BDP) na prebivalca, ki z denarnega vidika pomeni osnovno merilo celotnega obsega gospodarstva, deljenega s številom ljudi, ki tam živijo, s katerim se merita nacionalno bogastvo in blaginja. Vendar ta glavni kazalnik ne zagotavlja informacij o porazdelitvi dohodka znotraj države in tudi ne o nedenarnih dejavnikih, ki so lahko pomembni za oceno blaginje prebivalstva.

Celotni članek

Stopnja in prag tveganja revščine

Stopnja tveganja revščine (po socialnih transferjih) v EU-27 se je med letoma 2010 (začetek časovne vrste) in 2011 zvišala s 16,5 % na 16,9 %. Za naslednji dve leti je bila razmeroma stabilna, nato pa se je znova znatneje zvišala leta 2014, ko je znašala 17,3 %. Manjši zvišanji sta bili ugotovljeni v letih 2015 in 2016 (vsako leto za 0,1 odstotne točke). Leta 2017 je bilo ugotovljeno prvo opazno znižanje, saj je stopnja padla na 16,9 %, temu pa je v letu 2018 sledilo nadaljnje manjše znižanje za 0,1 odstotne točke. Tako se je stopnja tveganja revščine v EU-27 v zadnjih dveh letih, za kateri so na voljo podatki, vrnila na podobno raven, kot je bila ugotovljena med letoma 2011 in 2013.

Stopnja za EU-27, izračunana kot tehtano povprečje nacionalnih rezultatov, prikriva precejšnje razlike med državami članicami EU (glej Sliko 1). V sedmih državah članicah, in sicer Romuniji (23,5 %), Latviji (23,3 %), Litvi (22,9 %), Bolgariji (22,0 %), Estoniji (21,9 %), Španiji (21,5 %) in Italiji (20,3 %), je leta 2018 po ocenah revščina grozila vsaj petini prebivalstva; to je veljalo tudi za Srbijo (24,3 %), Črno goro (23,6 %; podatki za leto 2017), Turčijo (22,2 %; podatki za leto 2017) in Severno Makedonijo (21,9 %). Med državami članicami so bili najmanjši deleži oseb, ki jim je grozila revščina, ugotovljeni na Češkem (9,6 %), Finskem (12,0 %) in Slovaškem (12,2 %), Islandija (8,8 %; podatki za leto 2016) pa je poročala o še manjšem deležu prebivalstva, ki mu je grozila revščina.

Slika 1: Stopnja in prag tveganja revščine, 2018
Vir: Eurostat (ilc_li01) in (ilc_li02)

Prag tveganja revščine (prikazan tudi na Sliki 1) je določen na 60 % mediane nacionalnega ekvivalentnega razpoložljivega dohodka. Zaradi primerjav med državami je pogosto izražen v standardih kupne moči (SKM), da se upoštevajo razlike med življenjskimi stroški v različnih državah. Ta prag se je leta 2018 med državami članicami EU precej razlikoval, in sicer je znašal od 3 767 SKM v Romuniji do 13 923 SKM v Avstriji, v Luksemburgu (19 295 SKM) pa je jasno presegal zgornjo mejo tega razpona. Prag revščine je bil razmeroma nizek tudi v Srbiji (3 136 SKM), Severni Makedoniji (3 298 SKM), Črni gori (3 906 SKM; podatki za leto 2017) in Turčiji 3 916( SKM; podatki za leto 2017), razmeroma visok pa je bil na Norveškem (15 780 SKM) in v Švici (16 240 SKM).

Različne podskupine prebivalstva so bolj ali manj prizadete zaradi dohodkovne revščine

Leta 2018 se je stopnja tveganja revščine (po socialnih transferjih) med moškimi in ženskami v EU-27 nekoliko razlikovala, in sicer je glede na najnovejše podatke stopnja pri osebah, starih 16 let in več, pri moških znašala 15,5 %, pri ženskah pa je bila višja in je znašala 17,2 %. Vse države članice EU, Združeno kraljestvo, tri države Efte, prikazane na Sliki 2, in Turčija so poročali o višjih stopnjah pri ženskah kot pri moških med prebivalstvom, starim 16 let in več. Največje razlike med spoloma so bile leta 2018 ugotovljene v Litvi (6,3 odstotne točke višja stopnja pri ženskah kot pri moških), Latviji (6,1 odstotne točke), Estoniji (5,5 odstotne točke) in na Češkem (4,6 odstotne točke). Irska, Malta in Bolgarija so pri ženskah poročale o stopnjah tveganja revščine, ki so bile vsaj 3,0 odstotne točke višje kot pri moških. Najmanjša razlika med spoloma je bila v Franciji, kjer je bila stopnja tveganja revščine pri ženskah za malenkost (0,2 odstotne točke) višja kot pri moških. Nasprotno pa je bila v Črni gori stopnja pri moških 1,2 odstotne točke (podatki za leto 2017) višja kot pri ženskah, medtem ko je bila v Severni Makedoniji stopnja pri moških prav tako višja, vendar samo za 0,1 odstotne točke; v Srbiji ni bilo razlik v stopnjah pri moških in ženskah.

Slika 2: Stopnja tveganja revščine po socialnih transferjih pri osebah, starih 16 let in več, 2018
(%)
Vir: Eurostat (ilc_li02)

Razlike v stopnji tveganja revščine so bile očitnejše pri razvrstitvi prebivalstva glede na zaposlitveni status

Kar zadeva tveganje revščine, so brezposelni še posebno ranljiva skupina (glej Tabelo 1): leta 2018 je skoraj polovici (48,6 %) vseh brezposelnih v EU-27 grozila revščina, pri čemer je bil ta delež daleč največji v Nemčiji (69,4 %). Še 11 drugih držav članic EU (Litva, Malta, Latvija, Švedska, Bolgarija, Madžarska, Češka, Estonija, Slovaška, Španija in Belgija) je poročalo, da je leta 2018 revščina grozila vsaj polovici brezposelnih.

Tabela 1: Stopnja tveganja revščine po socialnih transferjih glede na najpogostejši zaposlitveni status pri osebah, starih 18 let ali več, 2018
(%)
Vir: Eurostat (ilc_li04)

Leta 2018 je revščina grozila približno vsakemu sedmemu (14,4 %) upokojencu v EU-27. V Estoniji (53,6 %), Latviji (48,9 %) in Litvi (41,7 %) je bilo tveganje revščine med upokojenci razmeroma veliko, in sicer je znašalo približno 3,7-, 3,4- oziroma 2,9-krat toliko kot povprečje EU-27, naslednja najvišja stopnja pa je znašala 28,5 % v Bolgariji.

Med zaposlenimi je bilo tveganje revščine veliko manj verjetno: povprečna stopnja za celotno EU-27 je leta 2018 znašala 9,3 %. Razmeroma veliki deleži zaposlenih, ki jim je grozila revščina, so bili v Romuniji (15,3 %) ter v manjšem obsegu v Luksemburgu (13,5 %) in Španiji (12,9 %), pa tudi Italija in Grčija sta poročali, da je leta 2018 revščina grozila več kot desetini zaposlenih. Stopnje tveganja revščine med zaposlenimi so vsaj 10,0 % znašale tudi v Srbiji, Združenem kraljestvu in Turčiji (podatki za leto 2017).

Stopnje tveganja revščine niso enakomerno porazdeljene med gospodinjstvi z različnimi kombinacijami odraslih in vzdrževanih otrok

Med gospodinjstvi brez vzdrževanih otrok (glej Sliko 3) so bile osebe, ki živijo same, izpostavljene največjemu tveganju revščine, kar je leta 2018 veljalo za 26,1 % samskih gospodinjstev v EU-27. Nasprotno pa je bila stopnja tveganja revščine pri gospodinjstvih z dvema ali več odraslimi za več kot polovico nižja, in sicer je znašala 11,4 %, kar je bila enaka stopnja kot pri gospodinjstvih z dvema odraslima, od katerih je bila vsaj ena oseba stara 65 let ali več.

Slika 3: Stopnja tveganja revščine, analizirana glede na tip gospodinjstva, pri gospodinjstvih brez vzdrževanih otrok, 2018
(%)
Vir: Eurostat (ilc_li03)

Velika večina držav članic EU je poročala o podobnih vzorcih: leta 2018 so bila med gospodinjstvi brez vzdrževanih otrok v vseh državah članicah EU največjemu tveganju revščine izpostavljena samska gospodinjstva, edino na Cipru je bila stopnja tveganja revščine višja (21,7 % v primerjavi z 21,1 % za samska gospodinjstva) pri gospodinjstvih z dvema odraslima, od katerih je bila vsaj ena oseba stara 65 let ali več. Podobno je bilo ugotovljeno v Severni Makedoniji, razen da je bila med tremi analiziranimi tipi gospodinjstev za samska gospodinjstva ugotovljena najnižja stopnja tveganja (8,5 %).

V devetih od 27 držav članic EU je bila stopnja tveganja revščine pri gospodinjstvih z dvema odraslima, od katerih je bila vsaj ena oseba stara 65 let ali več, nižja kot stopnja v širši kategoriji vseh gospodinjstev z dvema ali več odraslimi, predvsem na Danskem, kjer je razlika znašala 6,2 odstotne točke. Primer druge skrajnosti je Latvija, kjer je bila stopnja tveganja revščine pri gospodinjstvih z dvema odraslima, od katerih je bila vsaj ena oseba stara 65 let ali več, 13,3 točke višja kot pri vseh gospodinjstvih z dvema ali več odraslimi, medtem ko je razlika na Malti znašala 12,4 odstotne točke. V Španiji je bila stopnja za oba tipa gospodinjstev enaka, medtem ko je v Italiji razlika znašala samo 0,1 odstotne točke (podatki za leto 2017).

Med gospodinjstvi z vzdrževanimi otroki je bila najvišja stopnja tveganja revščine v EU-27 ugotovljena pri samohranilskih gospodinjstvih z vzdrževanimi otroki, saj jih več kot tretjino (34,2 %) ogroža revščina

Kar zadeva stopnje pri gospodinjstvih z dvema odraslima, je bilo tveganje revščine pri tistih s samo enim vzdrževanim otrokom (12,1 %) le malo manj kot za polovico manjše kot pri gospodinjstvih s tremi ali več vzdrževanimi otroki (24,5 %) – glej Sliko 4.

Slika 4: Stopnja tveganja revščine, analizirana glede na tip gospodinjstev z vzdrževanimi otroki, 2018
(%)
Vir: Eurostat (ilc_li03)

Vse države članice EU so poročale, da so bila med tremi tipi gospodinjstev, prikazanimi na Sliki 4, gospodinjstva z dvema odraslima in enim vzdrževanim otrokom izpostavljena najmanjšemu tveganju revščine. Večina držav članic EU je poročala, da je bila stopnja tveganja revščine najvišja pri samohranilskih gospodinjstvih z vzdrževanimi otroki. Kljub temu so obstajale štiri izjeme: na Portugalskem je bila stopnja pri samohranilskih gospodinjstvih z vzdrževanimi otroki 3,3 odstotne točke nižja kot pri gospodinjstvih z dvema odraslima in tremi ali več vzdrževanimi otroki, medtem ko je bila v Romuniji in Bolgariji ta razlika precej večja ter je znašala 11,8 oziroma 21,2 odstotne točke; na Slovaškem je bila stopnja pri samohranilskih gospodinjstvih z vzdrževanimi otroki enaka kot pri gospodinjstvih z dvema odraslima in tremi ali več vzdrževanimi otroki. V vseh štirih državah kandidatkah, za katere so na voljo podatki, je bila stopnja pri samohranilskih gospodinjstvih z vzdrževanimi otroki nižja kot pri gospodinjstvih z dvema odraslima in tremi ali več vzdrževanimi otroki.

Za zmanjšanje revščine in socialne izključenosti se lahko uporabijo ukrepi socialne zaščite

Eden od takih ukrepov je na primer izplačevanje nadomestil. Učinek ukrepov socialne zaščite se lahko presoja na primer s primerjavo kazalnikov tveganja revščine pred socialnimi transferji in po njih (glej Sliko 5). Leta 2018 se je s socialnimi transferji stopnja tveganja revščine med prebivalstvom EU-27 zmanjšala s 25,0 % pred transferji na 16,8 % po njih, s čimer se je 8,2 % prebivalstva dvignilo nad prag revščine. Brez socialnih transferjev bi tem ljudem grozila revščina.

Slika 5: Stopnja tveganja revščine pred socialnimi transferji in po njih, 2018
(%)
Vir: Eurostat (ilc_li02) in (ilc_li10)

Če primerjamo stopnje tveganja revščine pred socialnimi transferji in po njih, je bil učinek socialnih nadomestil majhen – nad prag revščine se je dvignilo največ 6,0 % prebivalstva – na Češkem (6,0 %), v Italiji (5,6 %), Latviji, na Slovaškem (obe 5,5 %), Portugalskem (5,4 %), v Grčiji (4,7 %) in Romuniji (4,5 %). To je veljalo tudi za Srbijo (5,3 %), Severno Makedonijo (3,8 %) in Turčijo (2,1 %; podatki za leto 2017).

Z vidika učinka v relativnem smislu pa so socialni transferji najmanj polovici vseh oseb, ki jim je grozila revščina na Finskem in Irskem, omogočili, da so se dvignile nad prag revščine, kar je veljalo tudi za Islandijo (podatki za leto 2016) in Norveško.

Dohodkovna neenakost

Vlade, oblikovalci politik in družba nasploh se ne morejo učinkovito spoprijeti z revščino in socialno izključenostjo brez analize neenakosti v družbi, pa naj gre za ekonomske ali socialne neenakosti.

Slika 6 prikazuje neenakosti v porazdelitvi dohodka v letu 2018: povprečje posameznih nacionalnih vrednosti držav članic EU, uteženo glede na število prebivalcev, kaže, da je 20 % prebivalstva z najvišjim ekvivalentnim razpoložljivim dohodkom prejelo 5,1-krat toliko dohodka kot 20 % z najnižjim ekvivalentnim razpoložljivim dohodkom v EU-27. To razmerje se je med državami članicami precej razlikovalo, in sicer se je gibalo od 3,0 na Slovaškem do 6,0 ali več v Španiji, Italiji in Latviji ter več kot 7,0 v Litvi, Romuniji in Bolgariji, kjer je bilo s 7,7 najvišje. Med državami nečlanicami, prikazanimi na Sliki 6, sta Severna Makedonija (6,2) in Črna gora (7,6; podatki za leto 2017) poročali o podobno visokih razmerjih neenakosti v porazdelitvi dohodka, medtem ko sta bili razmerji v Srbiji (8,6) in Turčiji (8,7; podatki za leto 2017) višji kot v kateri koli od držav članic.

Slika 6: Neenakost porazdelitve dohodka – razmerje dohodkovnih kvintilnih razredov, 2018
Vir: Eurostat (ilc_di11)

Za vprašanje neenakosti pri podskupinah prebivalstva obstaja politični interes. Posebna pozornost je namenjena starejšim, kar delno kaže vse večji delež prebivalstva EU, starega 65 let ali več. Pokojninski sistemi lahko močno vplivajo na odpravljanje revščine med starejšimi. V zvezi s tem veliko pove primerjava dohodkov starejših z dohodki preostalega prebivalstva.

V EU-27 kot celoti je bila mediana dohodka ljudi, starih 65 let ali več, leta 2018 enaka 91 % mediane dohodka prebivalstva, mlajšega od 65 let

V štirih državah članicah EU (Luksemburgu, Franciji, Grčiji in Italiji) je bila mediana dohodka ljudi, starih 65 let in več, večja od mediane dohodka oseb, mlajših od 65 let (glej Sliko 7). To je veljalo tudi za štiri države kandidatke, prikazane na sliki. Na Madžarskem, v Španiji, Avstriji, na Poljskem, Portugalskem, v Romuniji in na Slovaškem je mediana dohodka ljudi, starih 65 let ali več, znašala 90 % do 100 % mediane dohodka ljudi, mlajših od 65 let. To je veljalo tudi za Islandijo (podatki za leto 2016) in Norveško. Razmerja pod 80 % so bila evidentirana na Hrvaškem, v Belgiji, na Danskem, v Bolgariji, na Češkem, Malti in v baltskih državah članicah; najnižje stopnje, in sicer 64 %, 58 % in 57 %, so bile v Litvi, Latviji oziroma Estoniji. Razmeroma majhni deleži lahko okvirno pomenijo razmeroma nizke pokojnine.

Slika 7: Razmerje relativne mediane dohodka, 2018
Vir: Eurostat (ilc_pnp2)

Stopnja revščine, s katero se lahko številčno opredeli, kako revni so revni, se lahko izmeri z relativno mediano vrzeli tveganja revščine. V EU-27 je bila leta 2018 mediana dohodka oseb, ki jim je grozila revščina, v povprečju 24,5 % pod pragom revščine (glej Sliko 8). Ta prag je določen na 60 % mediane nacionalnega ekvivalentnega razpoložljivega dohodka vseh oseb.

Slika 8: Relativna mediana vrzeli tveganja revščine, 2018
(%)
Vir: Eurostat (ilc_li11)

V državah članicah EU je bila mediana dohodka oseb, ki jim je grozila revščina, najbolj oddaljena od praga revščine v Romuniji (35,2 %). Vrzeli, večje od 25,0 %, so bile sporočene tudi za Italijo, Grčijo, Hrvaško, Španijo, Litvo, Latvijo, Bolgarijo in Slovaško. Vrzeli v Severni Makedoniji (37,7 %) in Srbiji (37,4 %) sta bili večji kot v kateri koli od držav članic, razmeroma veliki pa sta bili tudi v Črni gori (34,0 %) in Turčiji (26,4 %; podatki za leto 2017). Med državami članicami EU je bila najmanjša vrzel tveganja revščine ugotovljena na Finskem (14,2 %), sledili sta ji Češka (15,0 %) in Irska (15,3 %). Vrzel na Islandiji je bila prav tako na podobno nizki ravni (15,3 %; podatki za leto 2016).

Izvorni podatki za tabele in grafe

Podatkovni viri

Podatki, uporabljeni v tem članku, izhajajo predvsem iz mikropodatkov iz statistike Evropske unije o dohodkih in življenjskih pogojih (EU-SILC). Podatki EU-SILC se zbirajo vsako leto in so glavni vir statistik, s katerimi se merijo dohodki in življenjski pogoji v Evropi; so tudi glavni vir informacij, na podlagi katerih se povežejo različni vidiki v zvezi s kakovostjo življenja gospodinjstev in posameznikov. Referenčna populacija za informacije, predstavljene v tem članku, so vsa zasebna gospodinjstva in njihovi trenutni člani, ki prebivajo na ozemlju zadevne države članice EU v času zbiranja podatkov; osebe, ki živijo v skupinskih gospodinjstvih in ustanovah, so na splošno izvzete iz ciljne populacije. Podatki o EU in euroobmočju so povprečja nacionalnih podatkov, utežena glede na število prebivalcev.

Razpoložljivi dohodek gospodinjstva se določi tako, da se seštejejo vsi denarni dohodki vseh članov gospodinjstva iz katerega koli vira (vključno z dohodki iz dela in naložb ter socialnimi prejemki), prištejejo dohodki na ravni gospodinjstva ter odštejejo davki in plačani socialni prispevki. Zaradi upoštevanja razlik v velikosti in sestavi gospodinjstva se rezultat deli s številom „enakovrednih odraslih“ na podlagi standardne (ekvivalenčne) lestvice, t. i. „prilagojene lestvice OECD“, v skladu s katero se prvemu odraslemu v gospodinjstvu pripiše utež 1,0, vsakemu nadaljnjemu članu gospodinjstva, staremu vsaj 14 let, utež 0,5, vsakemu članu gospodinjstva, mlajšemu od 14 let, pa utež 0,3. Rezultat se imenuje ekvivalentni razpoložljivi dohodek in se pripiše vsakemu članu gospodinjstva. Za določitev kazalnikov revščine se ekvivalentni razpoložljivi dohodek izračuna iz skupnega razpoložljivega dohodka vsakega gospodinjstva, pri čemer se ta deli z ekvivalentno velikostjo gospodinjstva; za vse osebe v gospodinjstvu se tako šteje, da imajo enak ekvivalentni dohodek.

Referenčno dohodkovno obdobje je določeno 12-mesečno obdobje (npr. predhodno koledarsko ali davčno leto) za vse države razen Združenega kraljestva, pri katerem je referenčno dohodkovno obdobje tekoče leto raziskovanja, in Irske, pri kateri je raziskovanje neprekinjeno in se podatki o dohodku zbirajo 12 mesecev pred raziskovanjem.

Stopnja tveganja revščine je opredeljena kot delež ljudi z ekvivalentnim razpoložljivim dohodkom, ki je pod pragom tveganja revščine, ki je določen na 60 % nacionalne mediane ekvivalentnega razpoložljivega dohodka. V skladu s sklepi Evropskega sveta se stopnja tveganja revščine določi glede na razmere v posamezni državi članici EU in ne s skupnim pragom. Ta stopnja tveganja revščine se lahko izrazi pred socialnimi transferji ali po njih, pri čemer se z razliko meri hipotetični učinek nacionalnih socialnih transferjev na zmanjševanje tveganja revščine. Starostne, družinske in vdovske pokojnine se štejejo za dohodek pred transferji in ne za socialne transferje. Na voljo so različne razčlenitve tega kazalnika, na primer glede na starost, spol, zaposlitveni status, tip gospodinjstva ali stopnjo izobrazbe. Opozoriti je treba, da kazalnik ne meri premoženja, temveč je relativno merilo nizkega kratkoročnega dohodka (v primerjavi z drugimi ljudmi v isti državi).

V tabelah v tem članku se uporablja naslednji zapis:

Vrednost v poševnem tisku     podatkovna vrednost je napovedana, začasna ali ocenjena in se bo zato verjetno spremenila;
: ni na voljo, je zaupna ali nezanesljiva vrednost.

Ozadje

V okviru Evropskega sveta v Laeknu decembra 2001 so evropski voditelji držav in vlad potrdili prvi sklop skupnih statističnih kazalnikov za socialno izključenost in revščino, ki ga podskupina za kazalnike pri Odboru za socialno zaščito stalno izboljšuje. Ti kazalniki so bistveni element odprte metode koordinacije za spremljanje napredka držav članic EU pri zmanjševanju revščine in socialne izključenosti.

EU-SILC je referenčni vir statističnih podatkov EU o dohodkih in življenjskih pogojih ter zlasti kazalnikov o socialni vključenosti. V okviru strategije EU 2020 je Evropski svet junija 2010 sprejel krovni cilj za socialno vključenost, po katerem bi se moralo število ljudi v EU, ki jim grozita revščina ali socialna izključenost, do leta 2020 zmanjšati za najmanj 20 milijonov v primerjavi z letom 2008. EU-SILC je vir za spremljanje napredka pri doseganju tega krovnega cilja, ki se meri s kazalnikom, ki zajema stopnjo tveganja revščine, stopnjo hude materialne prikrajšanosti ter delež ljudi, ki živijo v gospodinjstvih z zelo nizko intenzivnostjo dela – več informacij v članku o osebah na pragu tveganja revščine ali socialne izključenosti.

Neposreden dostop

Drugi članki
Tabele
Podatkovna zbirka
Posebni razdelek
Objave
Metodologija
Prikazi




Retrieved from "https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php?title=Archive:Income_poverty_statistics/sl&oldid=531181"