BDP in računi gospodinjstev na regionalni ravni

This Statistics Explained article is outdated and has been archived - for recent articles on regional GDP see here.

Podatki iz marca 2012. Najnovejši podatki: Dodatne informacije Eurostat, glavne tabele in podatkovna zbirka.

Bruto domači proizvod (BDP) je ključni pokazatelj gospodarskega razvoja in rasti: v prvem delu tega članka so predstavljene regionalna analiza BDP Evropske unije (EU), ki temelji na ravni BDP na prebivalca, in spremembe tega pokazatelja v zadnjih letih. Ekonomski računi so vir pomembnih podatkov, ki se lahko uporabijo za regionalno analizo gospodarstva. Ti statistični podatki (ki so na voljo samo za trenutne cene) se uporabljajo tudi za dodeljevanje sredstev v okviru kohezijske politike EU. Kohezijska politika zajema vse regije EU, vendar je večina strukturnih skladov namenjena regijam na ravni NUTS 2, v katerih je BDP na prebivalca manj kot 75 % povprečja v EU-27 (na podlagi triletnega povprečja).

V drugem delu članka so obravnavani regionalni dohodki gospodinjstev (prav tako na voljo za trenutne cene). Zbirajo se podatki v zvezi s primarnim dohodkom (na primer prihodki od dela) in razpoložljivim dohodkom, ki izhaja iz državne prerazporeditve (davki, socialne ugodnosti in drugi transferji). Podatki o regionalnih dohodkih gospodinjstev se nanašajo na leto 2008, analiza BDP pa na referenčno leto 2009.

Zemljevid 1: Bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca po standardu kupne moči (SKM) v regijah NUTS 2, 2009
(% povprečja EU-27, EU-27=100) – Vir: Eurostat (nama_r_e2gdp)

Zemljevid 2: Bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca po standardu kupne moči (SKM) v regijah NUTS 3, 2009 (1)
(% povprečja EU-27, EU-27=100) – Vir: Eurostat (nama_r_e3gdp)

Slika 1: Bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca po standardu kupne moči (SKM) v regijah NUTS 3, 2009 (1)
(% povprečja EU-27, EU-27=100) – Vir: Eurostat (nama_r_e2gdp)

Zemljevid 3: Sprememba bruto domačega proizvoda (BDP) na prebivalca po standardu kupne moči (SKM) v regijah NUTS 2, 2000–2009 (1)
(razlika med letoma 2009 in 2000 v odstotnih točkah; glede na povprečje EU-27) – Vir: Eurostat (nama_r_e2gdp)

Table 1: Razpršenost BDP v regijah NUTS 2, 2000 in 2009
(%) – Vir: Eurostat (nama_r_e0digdp), (nama_r_e2gdp) in (demo_r_d3avg)

Zemljevid 4: Primarni dohodek zasebnih gospodinjstev na prebivalca (po SKMP) v regijah NUTS 2, 2008 (1)
(% povprečja EU-27, EU-27=100) – Vir: Eurostat (nama_r_ehh2inc)

Slika 2: Razpoložljivi dohodek zasebnih gospodinjstev v regijah NUTS 2, 2008 (1)
(SKMP na prebivalca) – Vir: Eurostat (nama_r_ehh2inc)

Glavne statistične ugotovitve

BDP in dohodki gospodinjstev so najprej izračunani v nacionalnih valutah, nato pa pretvorjeni v paritete kupne moči (PKM), ki upoštevajo različne ravni cen v državah članicah, kar omogoča natančnejšo primerjavo. Za BDP je uporabljena splošna pariteta, za dohodke gospodinjstev pa posebna pariteta kupne moči za izdatke za končno potrošnjo.

Z uporabo PKM (namesto tržnih deviznih tečajev) se ti kazalniki pretvorijo v umetno skupno valuto, imenovano standard kupne moči (SKM) ali, pri dohodkih gospodinjstev, standard kupne moči glede na potrošnjo (SKMP). Uporaba SKM in SKMP omogoča primerjavo kupne moči po regijah držav članic, ki uporabljajo različne valute in imajo različne ravni cen. Več podatkov o uporabi PKM je na voljo v razdelku Podatkovni viri in razpoložljivost podatkov v nadaljevanju.

Regionalni BDP na prebivalca

Zemljevid 1 prikazuje BDP na prebivalca v vsaki regiji NUTS 2 kot odstotek povprečja EU-27, ki je bil v absolutnem smislu leta 2009 23 500 SKM , leta 2008 pa 25 000 SKM. Med regijami NUTS 2 v EU je BDP na prebivalca znašal od 6 400 SKM (27 % povprečja EU-27) v regiji Severozapaden v Bolgariji pa do 78 000 SKM (332 % povprečja EU-27 ) v regiji Inner London v Združenem kraljestvu; količnik med obema koncema razdelitve je bil 12,2 proti 1. Luksemburg (266 % povprečja EU-27), glavno mesto Belgije (223 %) in Hamburg v Nemčiji (188 %) so med regijami z najvišjim BDP na prebivalca zasedale mesta od dve do štiri, sledile pa so jim regije glavnih mest Slovaške, Francije in Češke s 178 %, 177 % in 175 % povprečja EU-27. Regije z visokim BDP na prebivalca so bile večinoma regije glavnih mest ali sosednje regije – tako je bilo v Belgiji, na Češkem, Danskem, Irskem, v Španiji, Franciji, Luksemburgu (ki je samo ena regija), na Nizozemskem, v Avstriji, na Slovaškem, Finskem, Švedskem in v Združenem kraljestvu. Poleg tega je bilo več regij s povprečnim BDP na prebivalca, ki je bil za več kot 25 % višji od povprečja EU-27, na jugu Nemčije, okoli večjih mest na zahodu Nemčije, severu Španije in Italije, zahodu Avstrije, v več regijah na Nizozemskem ter v belgijski regiji okoli Antwerpna, otoški regiji Åland na Finskem in regiji North Eastern Scotland v Združenem kraljestvu. Regiji glavnih mest na Slovaškem in Češkem, Praha in Bratislavský kraj, sta bili edini regiji iz držav članic, ki so se EU pridružile leta 2004 ali 2007, ki sta se uvrstili med 39 regij s povprečnim BDP na prebivalca, za več kot 25 % višjim od povprečja EU-27. Med regijami držav članic, ki so se EU pridružile leta 2004 ali 2007, jima je po tem merilu sledila regija Bucuresti – Ilfov v Romuniji, ki pa je s 111 % povprečja EU-27 za njima že močno zaostajala. Slovenska regija Zahodna Slovenija in madžarska regija Közép-Magyarország sta bili edini drugi regiji iz držav članic, ki so se EU pridružile leta 2004 ali 2007, v katerih je bil povprečen BDP na prebivalca (po SKM) višji od povprečja EU-27.

Skupaj je bil v 68 regijah povprečen BDP na prebivalca za najmanj 25 % nižji od povprečja EU-27. 20 takih regij je bilo skoncentriranih v šestih državah članicah EU-15: Italiji (pet južnih regij), Franciji (štiri čezmorske regije), Grčiji (štiri regije), na Portugalskem (štiri regije), v Združenem kraljestvu (dve regiji) in Španiji (regija Extremadura). Preostalih 48 regij je bilo v državah članicah, ki so se EU pridružile leta 2004 ali 2007: v vseh 12 državah članicah je bila vsaj ena takšna regija, razen na Cipru in Malti. Med njimi je bil v 22 regijah povprečen BDP na prebivalca skoraj polovico nižji od povprečja EU-27, te regije pa so bile v Bolgariji, na Madžarskem, Poljskem, v Romuniji in na Slovaškem. Okrog 38,5 milijona ljudi je živelo v 22 regijah, v katerih je bil BDP na prebivalca po SKM največ 50 % povprečja EU-27, kar ustreza 7,7 % prebivalstva EU-27.

Na splošno je bil nizek povprečen BDP na prebivalca tudi v Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji in na Hrvaškem, čeprav je regija Sjeverozapadna Hrvatska (regija glavnega mesta Hrvaške) dosegla 78 % povprečja EU-27.

Tabela 1 predstavlja analizo deleža prebivalstva, ki je leta 2009 živel v regijah, v katerih je bil BDP na prebivalca (po SKM) manj kot 75 % povprečja EU-27, in deleža prebivalstva v regijah, kjer je bil BDP na prebivalca več kot 125 % povprečja. Leta 2009 je bil delež prebivalstva, živečega v regijah, v katerih je bil BDP na prebivalca manj kot 75 % povprečja EU-27, 23,3 %, delež živečih v regijah, kjer je bila ta vrednost več kot 125 % povprečja EU-27, pa je bil 19,0 %; delež prebivalstva v regijah z vmesno vrednostjo (BDP na prebivalca med 75 % in 125 % povprečja EU-27) je bil 57,7 %. V treh baltskih državah članicah, od katerih ima vsaka samo eno regijo NUTS 2, so vsi prebivalci živeli v regijah s povprečnim BDP na prebivalca, nižjim od 75 % povprečja EU-27. To velja tudi za Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo (prav tako samo ena regija). V Romuniji, na Slovaškem, Poljskem, Češkem, v Bolgariji, na Madžarskem, Portugalskem in v Sloveniji je več kot polovica prebivalstva živela v regijah s povprečnim BDP na prebivalca, nižjim od 75 % povprečja EU; enako velja za Hrvaško.

Nasprotno pa so v Luksemburgu (samo ena regija NUTS 2) vsi prebivalci živeli v regiji s povprečnim BDP na prebivalca, višjim od 125 % povprečja EU-27; na Irskem, Nizozemskem in Finskem je v takih regijah živela več kot polovica prebivalstva. V dveh otoških državah članicah, Cipru in Malti (vsaka ima samo eno regijo NUTS 2) so vsi prebivalci živeli v regijah s srednjim povprečjem BDP na prebivalca (med 75 % in 125 % povprečja EU-27), enako pa velja za večino prebivalstva Združenega kraljestva (86,8 %), Francije (78,8 %), Švedske (78,5 %), Grčije (78,3 %), Španije (77,9 %), Nemčije (70,5 %), Danske (69,7 %), Belgije (64,0 %) in Avstrije (60,6 %).

Podrobnejša regionalna analiza

Zemljevid 1 zajema regije NUTS 2, ki so zlasti pomembne za določanje upravičenosti do sredstev strukturnih skladov, Zemljevid 2 pa prikazuje podrobnejšo analizo regionalnih gospodarstev, ki temelji na regijah NUTS 3. Skupna analiza je pričakovano podobna tisti za regije NUTS 2 , vendar več regij NUTS 3 izkazuje rezultate, ki so za regije na višji stopnji (NUTS 2), katerim pripadajo, netipični. Ta pojav je pogosto lahko posledica dnevnih migracij v osrednje regije NUTS 3 iz sosednjih območij, kar povzroča koncentracijo gospodarske dejavnosti v najbolj pozidanih območjih. V bolgarski regiji glavnega mesta NUTS 2 Yugozapaden je bil na primer povprečen BDP na prebivalca (v SKM) 75 % povprečja EU-27, na nižji ravni NUTS 3 v regiji Sofia (stolitsa) 104,3 %, v preostalih štirih regijah NUTS 3 pa pod 50 %. Podobno je bilo v poljski regiji glavnega mesta na ravni NUTS 2 Mazowieckie, kjer je bil v regijah na ravni NUTS 3 Ostrolecko-siedlecki in Radomski povprečen BDP na prebivalca (v SKM) manj kot polovica povprečja regije Mazowieckie, ki ji je rezultat izboljšal razmeroma visok BDP v regiji NUTS 3 Miasto Warszawa.

V nemški regiji Oberbayern (NUTS 2) je bil razpon vrednosti za ta kazalnik na ravni regij NUTS 3 zelo velik: v regiji Fürstenfeldbruck je bil povprečen BDP na prebivalca (v SKM) 79,6 % povprečja EU-27, v regiji München Landkreis pa 330,2 %. Podobno je imela v regiji Rheinhessen-Pfalz (NUTS 2) regija Südwestpfalz (NUTS 3) povprečen BDP na prebivalca (v SKM) 52,3 % povprečja EU-27, Ludwigshafen am Rhein (Kreisfreie Stadt) pa 215,3 %. Nemške regije NUTS 3 Regensburg, Schweinfurt, Wolfsburg, Düsseldorf in Koblenz (vse Kreisfreie Städte) so imele povprečen BDP na prebivalca več kot dvakrat večji od povprečja regij NUTS 2, katerim pripadajo (to so regije Oberpfalz, Unterfranken, Braunschweig, Düsseldorf in Koblenz) . Podobno je imela regija NUTS 3 Oost-Groningen na Nizozemskem povprečen BDP na prebivalca (v SKM) 72,8 % povprečja EU-27, kar je več kot pol manj kot v regiji NUTS 2 Groningen kot celoti (170 %).

Večje regionalne razlike znotraj držav

Zemljevid 2 izpostavlja več primerov, kjer je prišlo med regijami NUTS 3 znotraj iste regije NUTS 2 do velikih razlik v BDP a prebivalca. Slika 1 prikazuje analizo znatnih regionalnih razlik znotraj držav. Pri tem je treba upoštevati, da imata Ciper in Luksemburg samo eno regijo na ravni NUTS 3.

Na Danskem, Malti, in Švedskem je bilo leta 2009 najvišje regionalno povprečje BDP na prebivalca manj kot dvakrat večje od najnižjega, v ostalih državah iz Slike 1 pa je bila ta razlika večja: v Nemčiji, Franciji na Poljskem in v Romuniji 5 proti 1, v Združenem kraljestvu pa 10,5 proti 1.

V številnih državah članicah je imela regija glavnega mesta (na ravni NUTS 3) najvišji BDP na prebivalca (po SKM): tako je bilo v Belgiji, Bolgariji, na Češkem, Danskem, v Estoniji, na Irskem, v Latviji, Litvi, na Madžarskem, Malti, Poljskem, Portugalskem, v Sloveniji, na Slovaškem, Švedskem in v Združenem kraljestvu (regija glavnega mesta v Združenem kraljestvu je sestavljena iz dveh regij NUTS 3), pa tudi na Hrvaškem in v Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji. Regija glavnega mesta je tako imela najvišji povprečen BDP na prebivalca v vseh državah članicah, ki so se EU pridružile leta 2004 ali 2007, razen v Romuniji, kjer je bila najvišja vrednost v sosednji regiji. Podobno je v Franciji, kjer regija NUTS 3 z najvišjim povprečnim BDP na prebivalca meji na regijo glavnega mesta. Nemčija je bila edina država članica, kjer je bil v regiji glavnega mesta na ravni NUTS 3 povprečen BDP na prebivalca nižji od nacionalnega povprečja.

Konvergenca

Zemljevid 3 prikazuje, kako se je BDP na prebivalca med letoma 2000 in 2009 spreminjal v primerjavi s povprečjem EU-27 (kot odstotne točke povprečja EU-27).Treba je upoštevati, da obravnavano obdobje zajema več let, v katerih je EU kot celoto zaznamovala močna rast, čemur je sledil začetek finančne in gospodarske krize. Poleg tega analiza temelji na primerjavi s povprečjem EU, zato lahko negativna vrednost posamezne regije še vedno odraža dejansko rast, čeprav manjšo od povprečne rasti v EU-27, ki je bila v tem obdobju (glede na trenutne cene) 23,0 %. Analiza primerja položaj v dveh letih in ne odraža gibanj od začetka do konca posameznega leta, ampak skupen rezultat teh let. Ta lahko odraža obdobja, v katerih je bila sprememba BDP na prebivalca v regiji pozitivna (širjenje), skupaj z obdobji, v katerih je bila ta sprememba negativna (krčenje).

Regije, ki so se širile razmeroma hitro, katerih BDP na prebivalca se je povečal za več kot deset odstotnih točk v primerjavi s povprečjem EU-27, so prikazane v najtemnejšem vijoličnem odtenku. Nasprotno pa so regije, ki so imele slabšo rast ali celo krčenje (tiste s padcem BDP na prebivalca za več kot deset odstotnih točk v primerjavi s povprečjem EU-27), obarvane svetlo vijolično.

Več regij glavnih mest je imelo visoko rast, zlasti med državami članicami, ki so se EU pridružile leta 2004 ali 2007. Najvišjo rast v primerjavi s povprečjem EU-27 so imele regije glavnih mest Slovaške (+69 odstotnih točk), Romunije (+55), Bolgarije (+38) in Češke (+36), sledili pa sta jim regiji glavnih mest Grčije (+29) in Združenega kraljestva (+28). Nekatere regije glavnih mest pa so se uvrstile na zadnji dve mesti: v belgijski regiji glavnega mesta (Région de Bruxelles-Capitale/Brussels Hoofdstedelijk Gewest) je bil opažen padec za 33 odstotnih točk v primerjavi s povprečjem EU-27, sledi pa avstrijska regija Wien (–25 odstotnih točk).

Zemljevid prikazuje, da je bil ta pokazatelj gospodarske uspešnosti nad povprečjem EU-27 v jugozahodnih in vzhodnih obrobnih območjih EU, zlasti v regijah baltskih držav članic, na Poljskem, Češkem, Slovaškem, Madžarskem, v Romuniji, Bolgariji, na vzhodu Grčije in Cipra ter zahodu Španije. Poleg Španije in Grčije se je izmed drugih držav članic EU-15 BDP na prebivalca za več kot 10 odstotnih točk v primerjavi s povprečjem EU-27 povišal še v Luksemburgu, na Nizozemskem, Portugalskem, Finskem in v Združenem kraljestvu.

V Bolgariji, na Češkem, Poljskem, v Romuniji, Sloveniji in na Slovaškem so med letoma 2000 in 2009 vse regije dosegle rast BDP na prebivalca (v SKM), ki je bila večja od povprečne rasti v EU-27. Enako velja za baltske države članice, Ciper in Luksemburg, ki imajo samo po eno regijo NUTS 2.

Nasprotno pa so vse regije na Danskem, Irskem, v Italiji, Avstriji in na Švedskem evidentirale nižjo rast BDP na prebivalca (v SKM), kot je bila povprečna rast v EU-27, kar velja tudi za Malto (ki je ena sama regija). V 53 regijah se je BDP na prebivalca zmanjšal za najmanj deset odstotnih točk v primerjavi s povprečjem EU-27, nobena od njih pa ni v državah članicah, ki so se EU pridružile leta 2004 ali 2007. Te regije so bile predvsem v Združenem kraljestvu (16 regij), Franciji ali Italiji (v vsaki po 11 regij), štiri take regije so bile na Švedskem, po tri v Belgiji in Nemčiji, po ena pa na Danskem, v Grčiji, Španiji, na Nizozemskem in v Avstriji.

Skupno povečanje konvergence znotraj EU

Regionalna konvergenca BDP na prebivalca (v SKM) se lahko oceni na različne načine. Najenostavnejši pristop je merjenje razmerja med najvišjo in najnižjo vrednostjo. Na ta način je bilo ugotovljeno, da se je razlika med regijami EU-27 zmanjšala s količnika 17,1 leta 2000 na 12,2 leta 2009, predvsem zaradi hitrejše rasti Bolgarije in Romunije. Vendar se pri tem pristopu uporabljajo samo skrajne vrednosti, velika večina regij pa se ne upošteva. Celovito oceno regionalne konvergence ponuja kazalnik razpršenosti regionalnega BDP: več podatkov o načinu izračuna je v nadaljevanju v razdelku Podatkovni viri in razpoložljivost podatkov. Pri tem pokazatelju se upoštevajo odstopanja BDP na prebivalca od nacionalnega povprečja v vsaki regiji NUTS 2, ponderirano z regionalnim prebivalstvom. V Tabeli 1 je primerjava nacionalne vrednosti razpršenosti (iz podatkov za NUTS 2) za leto 2000 z vrednostmi za leto 2009. Leta 2009 je imela večina držav EU-15 manjšo razpršenost kot države članice, ki so se EU pridružile leta 2004 ali 2007, kar pa ne velja za Slovenijo in Poljsko. Poleg tega se je razpršenost med letoma 2000 in 2009 na splošno povečala v državah članicah, ki so se EU pridružile leta 2004 ali 2007: daleč največje povečanje je bilo v Bolgariji, najmanjše pa v Sloveniji in na Poljskem. Zato se zdi, da so proces gospodarskega dohitevanja v številnih državah članicah, ki so se EU pridružile leta 2004 ali 2007, spremljale vedno večje regionalne razlike.

Med državami članicami EU-15 je bila slika bolj raznolika. V Grčiji se je razpršenost znatno povečala, manj pa na Švedskem, v Združenem kraljestvu, Franciji, na Irskem in Portugalskem. Razpršenost je med letoma 2000 in 2009 upadla v Avstriji (ocene Eurostata), na Finskem, v Španiji, Italiji (ocene Eurostata), Nemčiji, Belgiji in na Danskem, nespremenjena (in nizka) pa je ostala na Nizozemskem.

Ob upoštevanju vseh dejavnikov sta bili naraščajoča konvergenca v nekaterih državah članicah EU-15 in naraščajoča konvergenca med državami članicami močnejši od vedno večjih razlik znotraj drugih držav članic, zato Eurostatovi podatki kažejo na povečanje regionalne konvergence EU-27 kot celote.

Primerjava podatkov za leti 2000 in 2009 kaže, da je v tem obdobju za strukturne sklade veljavni prag 75 % uspelo preseči šestih regijam, ki so bile prej pod tem pragom: Yugozapaden (Bolgarija), Voreio Aigaio (Grčija), Andalucía (Španija), Mazowieckie (Poljska), Região Autónoma dos Açores (Portugalska) in Bucuresti – Ilfov (Romunija). V teh regijah je leta 2009 živelo 18,2 milijona ljudi ali okoli 3,6 % prebivalstva EU-27. Hkrati pa je BDP na prebivalca (v SKM) v regijah West Wales in The Valleys (Združeno kraljestvo) padel s 75 % povprečja EU-27 pod ta prag, v južni italijanski regiji Puglia pa s povprečja EU-27 več kot 75 % pod ta prag.

Dohodek zasebnih gospodinjstev: rezultati za leto 2008

V tržnih gospodarstvih z državnimi mehanizmi prerazporeditve obstajata dve fazi razdelitve dohodka. Primarna razdelitev se nanaša na dohodek zasebnih gospodinjstev neposredno iz tržnih transakcij, tj. nakupa in prodaje proizvodnih dejavnikov in blaga. To zlasti vključuje dohodek iz plačanega dela in samozaposlitve ter dohodek v obliki obresti, dividend in najemnin. Obveznosti obresti in najemnin so prikazane kot negativne postavke, saldo vseh teh transakcij pa je primarni dohodek zasebnih gospodinjstev.

Drugi pojem je razpoložljivi dohodek, ki je izveden iz primarnega dohodka s prištetjem vseh socialnih prejemkov in denarnih transferjev (iz državne prerazdelitveitve) ter odštetjem davkov na dohodek in premoženje ter socialnih prispevkov in podobnih transferjev – odraža dohodek „v žepu“, ki ga lahko ljudje porabijo ali privarčujejo.

Zemljevid 4 prikazuje pregled primarnega dohodka na prebivalca v regijah NUTS 2 za 24 držav članic: v nasprotju z BDP podatki o dohodku gospodinjstev niso na voljo za regije NUTS 3. Povprečen primarni dohodek na prebivalca v EU-27 je bil leta 2008 17 200 SKMP . Primarni dohodek je segal od 36 800 SKMP na prebivalca v regiji Inner London (Združeno kraljestvo) do 3 600 SKMP v regiji Severozapaden (Bolgarija), količnik med obema koncema razdelitve je bil torej 10,2 proti 1.

Eden najzanimivejših podatkov iz Zemljevida 4 je razmeroma visoka raven dohodka na prebivalca v regijah okoli glavnih mest. Na Češkem, Danskem, Irskem, v Grčiji, Franciji, na Madžarskem, Poljskem, Portugalskem, v Romuniji, Sloveniji, na Slovaškem, Švedskem in v Združenem kraljestvu je bila najvišja raven prihodka na prebivalca v regijah NUTS 2 z glavnim mestom; za šest drugih držav članic ni na voljo regionalne razčlenitve na ravni regij NUTS 2. Lisboa (Portugalska) in Berlin (Nemčija) sta bili edini regiji z glavnim mestom v EU-15, v katerih je bil primarni dohodek na prebivalca manjši od povprečja EU-27, Bratislavský kraj (Slovaška) pa je bila edina regija glavnega mesta med državami članicami, ki so se EU pridružile leta 2004 ali 2007, v kateri je bil primarni dohodek na prebivalca nad povprečjem EU-27.

Izmed 51 regij NUTS 2, v katerih je bil leta 2008 primarni dohodek na prebivalca za več kot 25 % višji od povprečja v EU-27, jih je bilo 19 v Nemčiji, po sedem v Italiji in Združenem kraljestvu, šest v Avstriji, štiri v Belgiji, po tri v Španiji in na Nizozemskem ter po ena v Franciji in na Švedskem. Središča z visokimi povprečnim dohodkom na prebivalca so bila po vsej Avstriji, v južni Angliji in regiji North Eastern Scotland v Združenem kraljestvu ter severovzhodni Španiji. Poleg tega je bila jasna razdelitev sever–jug v Italiji (višji dohodki na severu) ter vzhod–zahod v Nemčiji in na Nizozemskem (višji prihodki na zahodu).

V 28 regijah NUTS 2 je bil primarni dohodek na prebivalca največ 50 % povprečja EU-27 – vse te regije so bile v državah članicah, ki so se EU pridružile leta 2004 ali 2007 – deset na Poljskem, sedem v Romuniji (vse razen regije glavnega mesta Bucuresti – Ilfov), šest v Bolgariji (vse bolgarske regije), štiri na Madžarskem in ena na Slovaškem.

Primarni dohodek EU-27 se je zaradi državnega posredovanja (prerazdelitve) zmanjšal za 13,3 %, kar je leta 2008 prineslo povprečen razpoložljivi dohodek 14 900 SKMP na prebivalca. Regija Inner London (26 600 SKMP na prebivalca) je imela najvišji razpoložljivi dohodek na prebivalca (kot tudi primarni dohodek), Severozapaden (Bolgarija) pa najnižjega (3 800 SKMP). Količnik med najvišjo in najnižjo regionalno ravnijo je bil 6,9 proti 1 (v primerjavi z 10,2 proti 1 za primarni dohodek).

Primerjava med primarnim in razpoložljivim dohodkom kaže na splošni izravnalni vpliv državnega posredovanja. Prerazdelitev je povzročila znatno višje relativne dohodke v južni Italiji, zahodni Španiji in zahodu Združenega kraljestva, prav tako pa v vzhodnih regijah Bolgarije, Nemčije, Madžarske, Poljske in Romunije. Čeprav je bil v večini regij NUTS 2 razpoložljivi dohodek na prebivalca nižji od primarnega dohodka na prebivalca, je 30 regij prejelo toliko socialnih prejemkov in drugih transferjev, da je bilo razmerje obrnjeno: sedem od teh regij je bilo na Poljskem, po pet na Portugalskem in v Romuniji, po štiri v Grčiji in v Združenem kraljestvu, tri v Bolgariji in po ena v Nemčiji in Italiji.

Slika 2 kaže spremembe razpoložljivega dohodka na prebivalca po državah članicah EU leta 2008 in na Norveškem leta 2007. Večina regij glavnih mest je imela najvišjo raven razpoložljivega dohodka na prebivalca izmed regij znotraj svojih držav; tako je bilo v 14 od 21 držav članic, ki imajo več kot eno regijo NUTS 2. Med preostalimi sedmimi državami članicami z več regijami (Belgija, Nemčija, Španija, Italija, Nizozemska, Avstrija in Finska) je razpoložljivi dohodek na prebivalca v regiji glavnega mesta na splošno ostal nad nacionalnim povprečjem; to pa ne velja za Région de Bruxelles-Capitale/Brussels Hoofdstedelijk Gewest (Belgija) in Berlin (Nemčija).

Razpoložljivi dohodek na prebivalca je bil v Romuniji v regiji Bucuresti – Ilfov 2,5 krat večji kot v regiji Nord-Est , kar je največja razlika med regijami v isti državi; razmeroma širok razpon med regijami z najvišjim in najnižjim razpoložljivim dohodkom na prebivalca je bil tudi v Franciji, Grčiji, Združenem kraljestvu in na Slovaškem. Na drugi strani razporeditve pa je bil razpoložljivi dohodek na prebivalca precej enakomerno razdeljen na Danskem (v regiji z najvišjim razpoložljivim dohodkom 1,08 krat višjim od regije z najnižjim), v Avstriji (1,09), Sloveniji (1,16) in na Irskem (1,17).

Podatkovni viri in razpoložljivost podatkov

Evropski sistem nacionalnih in regionalnih računov (ESR) zagotavlja metodologijo za regionalne račune v EU. ESR95 je v celoti skladen s svetovnimi smernicami za nacionalne račune, sistemom nacionalnih računov 1993 (1993 SNR). Po mednarodnem dogovoru o posodobljeni različici SNR leta 2008 se pregleduje tudi ESR.

BDP je osrednji pokazatelj nacionalnih računov, ki povzema gospodarski položaj države ali regije. Izračuna se lahko z različnimi pristopi: proizvodnim pristopom; izdatkovnim pristopom in dohodkovnim pristopom.

Regionalni podatki o kategorijah dohodkov zasebnih gospodinjstev se zbirajo za namene regionalnih računov na ravni NUTS 2. Podatki o dohodku zasebnih gospodinjstev za leto 2008 v Bolgariji (in tudi v EU-27) so ocene.

Primerjava med krajem dela in bivanja

Regionalna primerjava ravni gospodarskih rezultatov se lahko opravi tako, da se regionalni BDP primerja s prebivalstvom zadevne regije; tu postane pomembno ločevanje med delovnim mestom in stalnim prebivališčem. BDP meri gospodarske rezultate, dosežene znotraj nacionalnih ali regionalnih meja, ne glede na to, ali so k njim prispevali zaposleni, ki so ali niso rezidenti. Posledično regionalni BDP na prebivalca temelji na kraju dela (BDP, ustvarjen v regiji), deljenim s krajem bivališča (prebivalstvo v regiji). To je zlasti pomembno, kadar v regijo ali iz nje prihaja znatno neto število dnevnih migrantov. Območja, v katera prihaja veliko število dnevnih migrantov, imajo pogosto zelo visok BDP na prebivalca (v primerjavi s sosednjimi regijami). To zlasti velja za gospodarska središča, kot so regije London (Združeno kraljestvo), Wien (Avstrija), Hamburg (Nemčija), Praha (Češka) ali Luxembourg. Zaradi te anomalije visoke ravni BDP na prebivalca v nekaterih regijah, v katere prihaja veliko število neto dnevnih migrantov, ne odražajo nujno ustrezno visokih ravni dohodkov ljudi, ki živijo v zadevni regiji.

Nasprotno pa dohodek zasebnih gospodinjstev odraža dohodek ljudi, ki živijo v regiji, ne glede na to, ali temelji na primarnem ali razpoložljivem dohodku. Zato se dohodek zasebnih gospodinjstev lahko neposredno primerja s številom prebivalstva, ki živi v isti regiji. Poleg dnevnih migracij lahko tudi drugi dejavniki povzročijo, da regionalna razdelitev dohodka ne ustreza razdelitvi BDP, npr. dohodki iz najemnin, obresti ali dividend, ki jih prejmejo prebivalci nekaterih regij, plačujejo pa prebivalci drugih.

Paritete kupne moči

Regionalni BDP se izračuna v lokalni valuti zadevne regije (in s tem države). BDP se lahko pretvori v skupno valuto za lažjo primerjavo – na primer v eure ali dolarje.

Menjalni tečaji izražajo več dejavnikov, povezanih s ponudbo in povpraševanjem na valutnih trgih, na primer mednarodno trgovino, napovedi o inflaciji ter razlike v obrestnih merah. Vendar menjalni tečaji ne izražajo vseh razlik v ravneh cen med državami. Za nadomestitev tega učinka se BDP lahko s pretvorbenimi faktorji, t. i. paritetami kupne moči (PKM), pretvori v umetno skupno valuto, imenovano standard kupne moči (SKM): tako je mogoče primerjati kupno moč različnih nacionalnih valut. Tudi znotraj valutne unije, kot je euroobmočje, enotna valuta še kaže različno kupno moč držav, odvisno od nacionalnih ravni cen. Na splošno ima uporaba serij SKM namesto serij, ki temeljijo na euru, izravnalni učinek, saj imajo regije z zelo visokim BDP na prebivalca v eurih pogosto tudi razmeroma visoke ravni cen (npr. življenjski stroški v osrednjem Parizu ali Londonu so na splošno višji kot življenjski stroški v podeželskih območjih Francije ali Združenega kraljestva).

Izračuni BDP na prebivalca, ki temeljijo na serijah SKM in ne na euro serijah, lahko povzročijo znatne razlike pri razvrstitvi regij. Leta 2009 je bil na primer v švedski regiji Östra Mellansverige BDP na prebivalca v višini 26 600 EUR, s čimer je bila pred italijansko regijo Marche z BDP v višini s 25 600 EUR. Vendar je bila po SKM regija Marche s 24 600 na prebivalca pred regijo Östra Mellansverige s 23 800 SKM.

Razpršenost regionalnega BDP na prebivalca

Od leta 2007 Eurostat izračunava izveden kazalnik, ki povzema razlike med BDP na prebivalca v različnih regijah iste države. Razpršenost „D“ regionalnega BDP za regije NUTS 2 je opredeljena kot vsota absolutnih razlik med regionalnim in nacionalnim BDP na prebivalca, ponderirana z regionalnim deležem prebivalstva in izražena kot odstotek nacionalnega BDP na prebivalca:

Dispersion of regional GDP per inhabitant RYB2012.png

V navedeni enačbi je:

y_i regionalni BDP na prebivalca regije i;
Y nacionalni povprečni BDP na prebivalca;
p_i prebivalstvo regije i;
P nacionalno prebivalstvo;
n število regij v državi.

Vrednost kazalnika razpršenosti je nič, če so vrednosti regionalnega BDP na prebivalca enake v vseh regijah v državi. Raven razpršenosti se bo pod enakimi pogoji povečala, če se povečajo razlike v BDP na prebivalca med regijami. Vrednost 30 % pomeni, da se BDP vseh regij posamezne države, ponderiran z regionalnim prebivalstvom, razlikuje od nacionalne vrednosti za povprečno 30 %.

Ozadje

Gospodarski razvoj se običajno izraža v BDP, ki se v regionalnem okviru lahko uporablja za merjenje makroekonomskih dejavnosti in rasti ter zagotavlja podlago za primerjavo med regijami. BDP je prav tako pomemben kazalnik z vidika politike, saj vpliva na določanje obsega prispevka vsake države članice v proračun EU, triletna povprečja BDP pa se uporabljajo za določanje, katere regije bi morale biti upravičene do podpore iz programa strukturnih skladov EU.

BDP se šteje tudi za nadomestni kazalnik celostnega življenjskega standarda. Vendar se nanj zaradi njegove zgradbe in namena v razpravah o politikah ne more sklicevati glede vseh vprašanj. BDP ne meri npr. okoljske trajnosti ali socialne vključenosti, in ko se uporablja v analizah, je treba te omejitve upoštevati. Vedno bolj je jasno, da se za merjenje gospodarskih, družbenih in okoljskih prednostnih nalog ne sme uporabljati samo BDP.

S tem vprašanjem se je ukvarjalo več mednarodnih podbud in avgusta 2009 je Evropska komisija sprejela sporočilo „BDP in več: merjenje napredka v svetu, ki se spreminja“ (KOM 433/2009 končno), v katerem je opisanih več ukrepov za izboljšanje in dopolnitev pokazateljev BDP. Evropska komisija je opozorila, da bi moral biti BDP izrecno dopolnjen s statistiko o drugih gospodarskih, družbenih in okoljskih vprašanjih, od katerih je odvisno dobro počutje posameznikov. V sporočilu je predlaganih pet ukrepov za boljše merjenje napredka v svetu, ki se spreminja:

Ukrep 1: dopolnitev BDP z okoljskimi in družbenimi kazalniki (celovit okoljski indeks, kakovost življenja in dobro počutje);
Ukrep 2: podatki v skoraj realnem času za sprejemanje odločitev (bolj aktualni okoljski in družbeni kazalniki);
Ukrep 3: natančnejše poročanje o porazdelitvi in neenakostih;
Ukrep 4: razvijanje evropske preglednice trajnostnega razvoja (ki jo usklajuje Generalni direktorat za okolje);
Ukrep 5: razširitev nacionalnih računov na okoljska in družbena vprašanja.