Archive:Statistika vzrokov smrti

Podatki pridobljeni junija 2020.

Predvidena posodobitev članka: oktobra 2021.

This Statistics Explained article has been archived on 26 August 2021.

Highlights

Leta 2017 je Madžarska poročala o najvišji standardizirani stopnji umrljivosti zaradi pljučnega raka in kolorektalnega raka v državah članicah EU-27.

Leta 2017 so bile najnižje standardizirane stopnje umrljivosti zaradi samomora v državah članicah EU-27 na Cipru, v Grčiji in na Malti.

Leta 2016 so bile standardizirane stopnje umrljivosti v EU-27 pri moških višje kot pri ženskah pri skoraj vseh najpogostejših vzrokih smrti.

Vzroki smrti – standardizirana stopnja umrljivosti, EU-27, 2016
(na 100 000 prebivalcev)
Vir: Eurostat (hlth_cd_asdr2)

Ta članek zajema pregled nedavne statistike vzrokov smrti v Evropski uniji (EU). S povezovanjem vseh smrti z glavnim vzrokom smrti je možno oceniti tveganja, povezana s smrtjo zaradi vrste specifičnih bolezni in drugih vzrokov, te podatke pa je mogoče nadalje analizirati glede na starost, spol, državo smrti/prebivališče pokojnega in regijo (raven NUTS 2) z uporabo standardiziranih stopenj umrljivosti.

Full article

Glavne ugotovitve

Najnovejši podatki o vzrokih smrti v EU-27 so na voljo za referenčno obdobje 2016, za leto 2017 pa so podatki na voljo za skoraj vse države članice EU. Tabela 1 kaže, da so bile bolezni obtočil in rak (v angleščini) (maligne neoplazme) daleč najpogostejši vzroki smrti v EU-27.

Tabela 1: Vzroki smrti – standardizirana stopnja umrljivosti, 2017
(na 100 000 prebivalcev)
Vir: Eurostat (hlth_cd_asdr2)

Razvoj dogodkov med letoma 2006 in 2016

Standardizirane stopnje umrljivosti zaradi raka, ishemičnih bolezni srca in prometnih nesreč so se med letoma 2006 in 2016 znižale

Med letoma 2006 in 2016 so se standardizirane stopnje umrljivosti zaradi raka v EU-27 znižale za 11,1 % pri moških in 5,1 % pri ženskah – glej sliki 1 in 2. Večje znižanje je bilo ugotovljeno pri smrtih zaradi ishemičnih bolezni srca, pri katerih so se stopnje umrljivosti znižale za 28,4 % pri moških in 34,2 % pri ženskah. Še večje znižanje je bilo ugotovljeno pri smrtih zaradi prometnih nesreč, pri katerih so se stopnje znižale za 40,7 % pri moških in 41,3 % pri ženskah. Standardizirana stopnja umrljivosti zaradi raka dojk se je pri ženskah znižala za 6,9 , kar je večje znižanje kot pri raku na splošno pri ženskah (5,1 %). Nasprotno so se stopnje umrljivosti zaradi bolezni živčnega sistema povišale za 23,2 % pri moških in 25,7 % pri ženskah. V zadnjih letih se je standardizirana stopnja umrljivosti zaradi pljučnega raka (vključno z rakom traheje in bronhija) pri moških znižala, pri ženskah pa povišala. Pri moških se je stopnja med letoma 2009 in 2016 znižala za 11,7 %, medtem ko se je za ženske v istem obdobju povečala za 15,2 %.

Slika 1: Vzroki smrti – standardizirana stopnja umrljivosti na 100 000 prebivalcev, moški, EU-27, 2006–2016
(2006 = 100)
Vir: Eurostat (hlth_cd_asdr) in (hlth_cd_asdr2)

Slika 2: Vzroki smrti – standardizirana stopnja umrljivosti na 100 000 prebivalcev, ženske, EU-27, 2006–2016
(2006 = 100)
Vir: Eurostat (hlth_cd_asdr) in (hlth_cd_asdr2)

Vzroki smrti leta 2017 v državah članicah EU-27

Standardizirana stopnja umrljivosti zaradi ishemičnih bolezni srca v EU-27 je bila leta 2016 119,4 umrlih na 100 000 prebivalcev

Bolezni obtočil vključujejo bolezni, povezane z visokim krvnim tlakom, holesterolom, sladkorno boleznijo in kajenjem. Najpogostejši vzroki smrti zaradi bolezni obtočil so ishemične bolezni srca in cerebrovaskularne bolezni. Ishemične bolezni srca so bile leta 2016 vzrok za 119,4 smrti na 100 000 prebivalcev v EU-27. Države članice EU-27 z najvišjimi standardiziranimi stopnjami umrljivosti zaradi ishemičnih bolezni srca so bile Litva, Madžarska, Slovaška in Latvija – vse so leta 2017 evidentirale med 369,8 in 536,2 smrti na 100 000 prebivalcev. Na drugi strani lestvice so Francija (podatki za leto 2016), Nizozemska, Španija, Portugalska, Belgija, Danska, Luksemburg in Italija, ki so imele najnižje standardizirane stopnje umrljivosti zaradi ishemičnih bolezni srca – leta 2017 so vse evidentirale manj kot 100 smrti na 100 000 prebivalcev; tako je bilo tudi v Lihtenštajnu, na Norveškem in v Švici.

Madžarska je poročala o najvišjih standardiziranih stopnjah umrljivosti zaradi pljučnega raka in kolorektalnega raka

Rak je bil leta 2016 glavni vzrok smrti – v povprečju 257,1 umrlih na 100 000 prebivalcev v vsej EU-27. Najpogostejše oblike raka – vse s standardiziranimi stopnjami umrljivosti več kot 10,0 na 100 000 prebivalcev – so vključevale maligne neoplazme: traheje, bronhija in pljuč; debelega črevesa, rektosigmoidne zveze, danke, zadnjika in analnega kanala; dojk; trebušne slinavke; prostate; želodca ter jeter in žolčevodov.

Rak je najbolj prizadel Madžarsko, Hrvaško, Slovaško in Slovenijo, kjer je bilo v letu 2017 več kot 308,1 umrlih na 100 000 prebivalcev. V Latviji in na Poljskem kot tudi v Srbiji so bile stopnje umrljivosti zelo blizu tej ravni. Na Madžarskem je bila leta 2017 daleč najvišja standardizirana stopnja umrljivosti zaradi pljučnega raka med državami članicami EU-27 (89,2 umrlih na 100 000 prebivalcev), sledile pa so ji Hrvaška (68,4 na 100 000 prebivalcev), Poljska in Danska (67,0 oziroma 66,8 na 100 000 prebivalcev); tudi Srbija je poročala o razmeroma visoki standardizirani stopnji smrti (69,3 na 100 000 prebivalcev). Najvišja standardizirana stopnja umrljivosti zaradi kolorektalnega raka leta 2017 je bila prav tako ugotovljena na Madžarskem, in sicer 53,1 smrti na 100 000 prebivalcev, standardizirano stopnjo umrljivosti 48,4 smrti na 100 000 prebivalcev je evidentirala Hrvaška, 46,9 smrti na 100 000 prebivalcev pa Slovaška.

Bolezni dihal so bile tretji najpogostejši vzrok smrti v EU-27

Za boleznimi obtočil in rakom so bile bolezni dihal tretji najpogostejši vzrok smrti v EU-27 (povprečno 75,0 umrlih na 100 000 prebivalcev leta 2016). V tej skupini bolezni so bile najpogostejši vzrok smrti kronične bolezni spodnjih dihal, za njimi pa druge bolezni spodnjih dihal in pljučnica. Bolezni dihal so pri večini umrlih zaradi teh bolezni, starih 65 let ali več, povezane s starostjo.

Leta 2017 so bile najvišje standardizirane stopnje umrljivosti zaradi bolezni dihal med državami članicami EU-27 evidentirane na Irskem (135,5 umrlih na 100 000 prebivalcev), Danskem (123,5 na 100 000 prebivalcev), Cipru in Portugalskem (116,3 oziroma 116,2 na 100 000 prebivalcev). Tudi Turčija (158,6 na 100 000 prebivalcev) in Združeno kraljestvo (136,0 na 100 000 prebivalcev) sta poročala o visokih standardiziranih stopnjah umrljivosti zaradi bolezni dihal.

Najnižje standardizirane stopnje umrljivosti zaradi samomora so bile na Cipru, v Grčiji in na Malti

Zunanji vzroki smrti med drugim vključujejo umrljivost zaradi namerne samopoškodbe (samomora) in prometnih nesreč. Čeprav samomor ni med najpogostejšimi vzroki smrti in so podatki za nekatere države članice EU-27 verjetno pomanjkljivi, se pogosto šteje za pomemben pokazatelj družbenih vprašanj. Povprečno je bilo v EU-27 leta 2016 zaradi samomora 10,8 smrti na 100 000 prebivalcev. Najnižje standardizirane stopnje umrljivosti zaradi samomorov v letu 2017 so bile evidentirane na Cipru (4,1 na 100 000 prebivalcev), v Grčiji in na Malti (4,5 oziroma 4,6 na 100 000 prebivalcev), razmeroma nizke stopnje – manj kot 8,0 smrti na 100 000 prebivalcev – pa so bile evidentirane tudi v Italiji in na Slovaškem; Med državami iz Tabele 1, ki niso članice EU, so bile nizke stopnje evidentirane v Turčiji (3,8 smrti na 100 000 prebivalcev) in Združenem kraljestvu (7,5 na 100 000 prebivalcev). Standardizirana stopnja umrljivosti zaradi samomorov v Litvi (25,8 smrti na 100 000 prebivalcev) je znašala skoraj 2,4-krat toliko, kot je povprečje EU-27 (podatki za leto 2016).

Najnižje standardizirane stopnje umrljivosti zaradi prometnih nesreč so bile na Švedskem, Irskem, v Luksemburgu in na Danskem

Čeprav se prometne nesreče dogajajo vsak dan, so bile leta 2016 smrti zaradi prometnih nesreč v EU-27 (standardizirana stopnja umrljivosti 6,0 na 100 000 prebivalcev) manj pogoste od smrti zaradi samomorov. Romunija, Hrvaška in Poljska so imele leta 2017 najvišje standardizirane stopnje umrljivosti (več kot 9,0 smrti na 100 000 prebivalcev) zaradi prometnih nesreč, na drugi strani lestvice pa so Švedska, Irska, Luksemburg in Danska evidentirale od 2,9 do 3,6 smrti zaradi prometnih nesreč na 100 000 prebivalcev; med državami Efte so stopnje pod 4,0 smrti na 100 000 prebivalcev evidentirale tudi Islandija, Norveška in Švica, v Združenem kraljestvu pa je bila stopnja (2,5 na 100 000 prebivalcev) najnižja od vseh.

Vzroki smrti po spolu

Standardizirane stopnje umrljivosti so bile pri moških višje kot pri ženskah pri skoraj vseh najpogostejših vzrokih smrti

Leta 2016 so bile standardizirane stopnje umrljivosti v EU-27 pri moških višje kot pri ženskah pri vseh najpogostejših vzrokih smrti, razen pri raku dojke – glej Sliko 3. Standardizirane stopnje umrljivosti zaradi čezmernega uživanja alkohola in odvisnosti od drog so pri moških znašale več kot štirikrat toliko kot pri ženskah, medtem ko so stopnje umrljivosti zaradi namerne samopoškodbe in HIV pri moških znašale 3,8 oziroma 3,4-krat toliko kot pri ženskah.

Slika 3: Vzroki smrti – standardizirana stopnja umrljivosti, EU-27, 2016
(na 100 000 prebivalcev)
Vir: Eurostat (hlth_cd_asdr2)

Čeprav so bile stopnje umrljivosti zaradi raka na splošno višje pri moških kot pri ženskah, več oblik raka prevladuje pri samo enem od spolov, na primer rak dojke pri ženskah, medtem ko se nekatere druge oblike raka pojavljajo izključno pri enem od spolov, kot je rak maternice pri ženskah ali rak prostate pri moških. Rak dojke je bil vzrok za 32,7 smrti na 100 000 prebivalk v EU-27 leta 2016. Najvišje standardizirane stopnje umrljivosti leta 2017 so bile evidentirane na Slovaškem (40,7 na 100 000 prebivalk), v Luksemburgu (40,3 na 100 000 prebivalk), na Irskem (37,8 na 100 000 prebivalk), Madžarskem (37,4 na 100 000 prebivalk) in Danskem (37,2 na 100 000 prebivalk). Na drugi strani lestvice je bilo manj kot 30,0 smrti zaradi raka dojke na 100 000 prebivalk v letu 2017 evidentiranih v Španiji, na Švedskem, v Litvi, na Portugalskem, Malti, Finskem, Češkem in v Bolgariji, med državami Efte pa v Lihtenštajnu, na Norveškem in v Švici ter med državami kandidatkami v Turčiji.

V Litvi, na Madžarskem, Slovaškem in v Latviji je bila evidentirana najvišja incidenca ishemičnih bolezni srca med moškimi in ženskami

Leta 2017 so bile najvišje standardizirane stopnje umrljivosti zaradi ishemičnih bolezni srca tako pri moških kot pri ženskah evidentirane v Litvi, na Madžarskem, Slovaškem in v Latviji, medtem ko so bile najnižje incidence smrti zaradi ishemičnih bolezni srca tako pri moških kot pri ženskah evidentirane v Franciji (podatki za leto 2016) in na Nizozemskem. Incidenca smrti zaradi ishemičnih bolezni srca je bila v vseh državah članicah EU-27 višja pri moških – glej Sliko 4 – največje razlike med spoloma – v absolutnem smislu – so bile evidentirane v Latviji in Litvi: v Latviji je bila stopnja za moške 544,7 na 100 000 prebivalcev v primerjavi z 282,0 na 100 000 prebivalcev za ženske, kar je razlika 262,6 na 100 000 prebivalcev; v Litvi je vrzel znašala 257,3 na 100 000 prebivalcev.

Slika 4: Umrli zaradi ishemičnih bolezni srca – standardizirana stopnja umrljivosti, 2017
(na 100 000 prebivalcev)
Vir: Eurostat (hlth_cd_asdr2)

Podobno so bile standardizirane stopnje umrljivosti zaradi samomora povsod višje pri moških kot pri ženskah – glej Sliko 5. Največja absolutna razlika med spoloma je bila leta 2017 v Litvi, kjer je bila stopnja pri moških 47,2 na 100 000 prebivalcev, pri ženskah pa 9,1 na 100 000 prebivalk. Vendar je preprosto razmerje med stopnjami pri moških in ženskah pokazalo, da je na Poljskem stopnja pri moških 7,0-krat višja kot pri ženskah. To razmerje med spoloma je bilo najnižje v Španiji, na Finskem, Danskem, v Luksemburgu, Belgiji, na Švedskem in Nizozemskem, kjer so standardizirane stopnje umrljivosti zaradi samomora pri moških največ 3,1-krat tako visoke kot pri ženskah.

Slika 5: Umrli zaradi samomora – standardizirana stopnja umrljivosti, 2017
(na 100 000 prebivalcev)
Vir: Eurostat (hlth_cd_asdr2)

Vzroki smrti pri mlajših od 65 let v letu 2017

Pri mlajših od 65 let so se najpogostejši vzroki smrti v smislu njihovega relativnega pomena nekoliko razlikovali (glej Tabelo 2). Rak je bil najpogostejši vzrok smrti v tej starostni skupini povprečna standardizirana stopnja umrljivosti 77,3 smrti na 100 000 prebivalcev v EU-27 leta 2016, sledile pa so bolezni obtočil (44,8 smrti na 100 000 prebivalcev). V nasprotju s podatki za celotno prebivalstvo bolezni dihal niso bile med tremi najpogostejšimi vzroki smrti pri ljudeh, mlajših od 65 let: standardizirana stopnja umrljivosti zaradi bolezni dihal ni bila nižja samo od stopenj umrljivosti zaradi raka in bolezni obtočil, temveč tudi od stopenj umrljivosti zaradi bolezni prebavnega sistema (ni prikazano v Tabeli 2), nesreč (v Tabeli 2 prikazane samo prometne nesreče) in samomora.

Tabela 2: Najpogostejši vzroki smrti za osebe, mlajše od 65 let, 2017
(standardizirane stopnje umrljivosti na 100 000 prebivalcev)
Vir: Eurostat (hlth_cd_asdr2)

Stopnja umrljivosti pri mlajših od 65 let se je v obdobju od 2006 do 2016 v EU-27 zmanjšala za vse glavne vzroke smrti, za katere so na voljo časovne vrste, kot je prikazano na Sliki 6. Zmanjšanje je bilo precejšnje pri prometnih nesrečah in ishemičnih boleznih srca, pri katerih je incidenca smrti v zadevnem obdobju padla za 44,6 % oziroma 32,7 %.

Slika 6: Vzroki smrti – standardizirana stopnja umrljivosti na 100 000 prebivalcev, mlajših od 65 let, EU-27, 2006–2016
(2006 = 100)
Vir: Eurostat (hlth_cd_asdr) in (hlth_cd_asdr2)

Izvorni podatki za tabele in grafe

Vzroki smrti: tabele in slike (v angleščini)

Podatkovni viri

Statistika o vzrokih smrti temelji na dveh stebrih: zdravstvenih informacijah na mrliških listih, ki se lahko uporabijo kot podlaga za ugotavljanje vzroka smrti, in kodiranju vzrokov smrti po sistemu WHO-ICD. Vse smrti so opredeljene glede na glavni vzrok oz. „bolezen ali poškodbo, ki je sprožila niz bolezenskih stanj, ki so neposredno privedla do smrti, ali okoliščine nezgode ali nasilja, ki so povzročile poškodbo, zaradi katere je oseba umrla“ (opredelitev, ki jo je sprejela Generalna skupščina Svetovne zdravstvene organizacije (v angleščini)).

Veljavnost in zanesljivost statistike vzrokov smrti je do neke mere odvisna od kakovosti podatkov, ki jih sporočijo zdravniki, pristojni za določitev vzroka smrti. Do nepravilnosti lahko pride iz več razlogov:

napak pri izdaji mrliškega lista;
težav v zvezi z zdravniško diagnozo;
določitve glavnega vzroka smrti;
kodiranja vzroka smrti.

Včasih je vzrok smrti lahko dvoumen: poleg bolezni, ki neposredno privede do smrti, je treba v zdravstvene podatke na mrliškem listu vključiti tudi vzročno verigo, povezano s trpljenjem umrlega. Lahko se navedejo druga bistvena zdravstvena stanja, ki niso povezana z boleznijo, ki neposredno privede do smrti, vendar so negativno vplivala na potek bolezni in s tem tudi privedla do smrti. Dejansko se včasih pojavljajo kritike, da se kodiranje samo ene bolezni kot vzroka smrti zdi vse bolj nerealno glede na vse daljšo pričakovano življenjsko dobo in povezane spremembe pri obolevnosti. Za večino umrlih, starih 65 let in več, je določitev samo enega od številnih mogočih vzrokov smrti morda nekoliko zavajajoča. Zato so nekatere države članice EU začele razmišljati o kodiranju več vzrokov smrti. Eurostat države članice EU podpira pri njihovih prizadevanjih za razvoj skupnega samodejnega sistema kodiranja IRIS (v angleščini) za izboljšanje in boljšo primerljivost podatkov o vzrokih smrti v Evropi.

Revidirana evropska standardna populacija

Število smrti zaradi določenega vzroka je mogoče izraziti glede na velikost populacije. Pripravi se lahko standardizirana (namesto bruto) stopnja umrljivosti, ki je neodvisna od starostne in spolne strukture prebivalstva: to se naredi, ker se večina vzrokov smrti bistveno razlikuje glede na starost in spol, uporaba standardiziranih stopenj umrljivosti pa izboljšuje primerljivost stopenj v daljšem časovnem obdobju in med državami.

Evropska standardna populacija, uporabljena za standardizacijo bruto stopenj, je bila iz leta 1976, zato jo je bilo treba prilagoditi spremembam v starostni strukturi prebivalstva EU, ki so se zgodile od sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Revidirana evropska standardna populacija (ESP) (v angleščini) je bila sprejeta v dogovoru z državami članicami EU. Vključuje vse države članice EU-27, razen Hrvaške, ter Združeno kraljestvo in države Efte. Podlaga za izračun so bile projekcije prebivalstva, ki so bile leta 2010 izvedene za obdobje 2011–2030; uporablja se od poletja 2013.

V tabelah v tem članku se uporablja naslednji zapis:

Vrednost v poševnem tisku	Vrednost podatkov je predvidevana, začasna in ocenjena, zaradi česar se lahko spremeni;
:	ni na voljo, je zaupna ali nezanesljiva vrednost.

Ozadje

Statistika vzrokov smrti, ki je ena najstarejših razpoložljivih zdravstvenih statistik, zagotavlja informacije o spremembah v daljšem časovnem obdobju in razlikah v vzrokih smrti med državami. Ima ključno vlogo v splošnem informacijskem sistemu v zvezi z zdravjem v EU. Uporabi se lahko za ugotovitev, s katerimi preventivnimi in zdravstvenimi kurativnimi ukrepi ter katerimi naložbami v raziskave se lahko podaljša pričakovana življenjska doba prebivalstva.

Ker statistika obolevnosti v Evropi ni dovolj izčrpna, se podatki o vzrokih smrti pogosto uporabljajo kot orodje za ocenjevanje zdravstvenih sistemov v EU, pa tudi za oblikovanje z dokazi podprte zdravstvene politike.

EU spodbuja celovit pristop k obravnavanju hudih in kroničnih bolezni z medsektorskim povezovanjem pri pripravi ukrepov v zvezi z dejavniki tveganja ter prizadevanjem za kakovostne zdravstvene sisteme, ki skrbijo za preprečevanje in obvladovanje bolezni, in sicer z naslednjimi dejavnostmi:

pripravo čim bolj zanesljivih in primerljivih nacionalnih statističnih podatkov, ki bodo dali trdno podlago za pripravo učinkovitejših politik;
podporo kampanjam ozaveščanja prebivalstva in preprečevanja bolezni, ki so ciljno usmerjene v rizične skupine in posameznike;
sistematičnim povezovanjem politike in ukrepov, da bi se zmanjšale razlike v zdravju;
vzpostavitvijo partnerstev za posebne bolezni, na primer za raka.