Statistics Explained

Stanovanjska statistika

This article has been archived, for updated data see Living conditions in Europe - housing.


Podatki pridobljeni maja 2020.

Predvidena posodobitev članka: oktobra 2021.

Poudarki

Leta 2018 je večina prebivalstva v vsaki državi članici EU-27 živela v lastniških stanovanjih, pri čemer je ta delež znašal od 51,4 % v Nemčiji do 96,4 % v Romuniji; povprečje EU-27 je bilo 70,0 %.

Leta 2018 je 17,1 % prebivalstva EU-27 živelo v prenaseljenih stanovanjih. Najvišja stopnja med državami članicami EU-27 je bila evidentirana v Romuniji (46,3 %).

Leta 2018 je v hudi stanovanjski prikrajšanosti živelo 4,3 % prebivalstva v EU-27.

Med državami članicami EU-27 je bila preobremenjenost s stanovanjskimi stroški pri najemnikih, ki so najemali po tržnih cenah, v letu 2018 največja v Grčiji, kjer je 83,1 % najemnikov več kot 40 % svojega dohodka porabilo za stanovanje.

[[File:Housing statistics interactive_SILC2020-SL.XLSX]]

Stopnja preobremenjenosti s stanovanjskimi stroški: delež prebivalstva, ki živi v gospodinjstvih, ki porabijo 40 % ali več svojega razpoložljivega dohodka za stanovanje, 2018

  • Islandija (IS): 2016. Črna gora (ME) in Turčija (TR): 2017.
  • Vir: Eurostat (spletna podatkovna koda: ilc_lvho07c)

Ta članek vsebuje pregled nedavne stanovanjske statistike v državah Evropske unije (EU), Združenem kraljestvu, treh državah Efte in štirih državah kandidatkah, s posebnim poudarkom na vrstah stanovanj, stanovanjskem razmerju (lastništvo ali najem) ter kakovosti in dostopnosti stanovanj.

Dostojno stanovanje po dostopni ceni in v varnem okolju je osnovna človekova potreba in po mnenju mnogih človekova pravica. Izpolnjevanje te potrebe, ki bi verjetno ublažilo revščino in socialno izključenost, je v številnih evropskih državah še vedno oteženo.

Celotni članek

Vrsta stanovanja

Leta 2018 je 46,0 % ljudi v EU-27 živelo v stanovanjih, skoraj petina (18,6 %) v dvojčkih in več kot tretjina (34,7 %) v samostojnih hišah (glej Sliko 1).

Med državami članicami EU je leta 2018 delež ljudi, ki so živeli v stanovanjih, znašal vsaj 60,0 % v Latviji (66,2 %), Španiji (64,9 %), Estoniji (61,5 %) in Grčiji (60,6 %), malo pod to ravnjo pa je bil v Litvi (59,5 %); podobno velik delež ljudi je živel v stanovanjih tudi v Švici (62,5 %). Delež ljudi, ki so živeli v samostojnih hišah, je bil med državami članicami EU največji na Hrvaškem (69,7 %), v Sloveniji (66,2 %), Romuniji (65,2 %) in na Madžarskem (64,6 %); Danska in Poljska sta bili edini drugi državi članici, v katerih je večina prebivalstva živela v samostojnih hišah. Tudi Severna Makedonija (74,6 %), Srbija (63,6 %) in Norveška (57,5 %) so poročale, da velik delež njihovega prebivalstva živi v samostojnih hišah. O največjih deležih ljudi, ki živijo v dvojčkih, v državah članicah EU so poročale Nizozemska (58,0 %), Irska (52,1 %), Malta (41,5 %) in Belgija (40,6 %). Samo v teh državah članicah sta v dvojčkih živeli dve petini ali več prebivalcev. V Združenem kraljestvu je bil ta delež še večji, in sicer je znašal 60,8 %.

Slika 1: Razporeditev prebivalstva po vrsti stanovanja, 2018
(%)
Vir: Eurostat (ilc_lvho01)

Stanovanjsko razmerje

Leta 2018 je v lastniškem stanovanju s hipoteko ali posojilom živela četrtina (24,9 %) prebivalstva EU-27, medtem ko sta več kot dve petini (45,1 %) prebivalstva živeli v lastniškem stanovanju brez posojila ali hipoteke (glej Sliko 2). V EU-27 je tako v lastniških stanovanjih živelo sedem desetin (70,0 %) oseb, približno ena petina (20,8 %) je bilo najemnikov v stanovanjih z najemnino po tržni ceni, približno desetina (9,3 %) najemnikov pa je živela v stanovanjih, za katera so plačevali znižano najemnino ali pa jim za nastanitev ni bilo treba plačevati.

Slika 2: Razporeditev prebivalstva po stanovanjskem razmerju, 2018
(%)
Vir: Eurostat (ilc_lvho02)

Leta 2018 je več kot polovica prebivalstva v vsaki državi članici EU živela v lastniških stanovanjih, pri čemer je ta delež znašal od 51,4 % v Nemčiji do 96,4 % v Romuniji. Nasprotno je bil v Švici delež oseb, ki so živele v najemniških stanovanjih, večji od deleža oseb, ki so živele v lastniških stanovanjih, saj je bilo približno 57,5 % prebivalcev najemnikov.

Na Nizozemskem (60,5 %) in Švedskem (51,7 %) je več kot polovica prebivalcev živela v lastniških stanovanjih, za katera so odplačevali posojila ali hipoteko; to je veljalo tudi za Islandijo (63,9 %, podatki za leto 2016) in Norveško (60,1 %).

Delež ljudi, ki so živeli v najemniških stanovanjih, za katera so plačevali najemnino po tržni ceni, je bil leta 2018 manjši od 10,0 % v 11 državah članicah EU. V nasprotju s temi državami sta približno dve petini prebivalstva v Nemčiji (40,8 %) in na Danskem (39,4 %) živeli v najemniških stanovanjih z najemnino po tržni ceni, enako pa je veljalo za več kot tretjino prebivalstva na Švedskem (35,0 %), približno tri desetine prebivalstva na Nizozemskem (30,2 %) in v Avstriji (29,7 %) ter približno petino v Luksemburgu (23,4 %), Grčiji (21,3 %) in Belgiji (19,4 %). Delež prebivalcev, ki so živeli v najemniških stanovanjih z najemnino po tržni ceni, je bil še večji v Švici, kjer je presegal polovico prebivalcev (51,1 %).

Delež prebivalcev, ki so živeli v stanovanjih z znižano najemnino ali pa jim za nastanitev ni bilo treba plačevati, je bil v vseh državah članicah EU in osmih državah nečlanicah, za katere so prikazani podatki, manjši od 20,0 %.

Kakovost nastanitve

Eden od ključnih dejavnikov pri ocenjevanju kakovosti stanovanja je zadostna prostornost bivališča. Stopnja prenaseljenosti stanovanj pomeni delež ljudi, ki živijo v prenaseljenih stanovanjih, ter se meri glede na število razpoložljivih sob na gospodinjstvo, velikost gospodinjstva, starost članov gospodinjstva in družinske razmere.

Leta 2018 je 17,1 % prebivalstva EU-27 živelo v prenaseljenih stanovanjih

Najvišja stopnja prenaseljenosti stanovanj med državami članicami EU (glej Sliko 3) je bila evidentirana v Romuniji (46,3 %), stopnji nad 50 % pa sta bili evidentirani za Črno goro (57,7 %; podatki za leto 2017) in Srbijo (53,3 %). Ciper (2,5 %), Irska (2,7 %), Malta (3,4 %), Nizozemska (4,1 %) in Španija (4,7 %) so imeli najnižje stopnje prenaseljenosti, in sicer vsi pod 5,0 %, v sedmih drugih državah članicah EU, Združenem kraljestvu, na Norveškem, v Švici in na Islandiji (podatki za leto 2016) pa je v prenaseljenih stanovanjih živelo manj kot 10,0 % prebivalstva.

Slika 3: Stopnja prenaseljenosti stanovanj, 2018
(%)
Vir: Eurostat (ilc_lvho05a)

Med prebivalstvom, ki mu grozi revščina (tj. med tistimi, ki živijo v gospodinjstvih, kjer je bil ekvivalentni razpoložljivi dohodek na osebo nižji od 60 % nacionalne mediane), je leta 2018 stopnja prenaseljenosti stanovanj v EU-27 znašala 28,9 %, kar je približno 11,8 odstotne točke več od stopnje za celotno prebivalstvo (glej Sliko 3).

Najvišje stopnje prenaseljenosti med prebivalstvom, ki mu je grozila revščina, so bile evidentirane v Romuniji (56,4 %), na Slovaškem (54,9 %), v Bolgariji (48,7 %) in na Poljskem (47,7 %). O visokih stopnjah prenaseljenosti med prebivalstvom, ki mu je grozila revščina, so poročale tudi Turčija (70,7 %; podatki za leto 2017), Črna gora (69,6 %; podatki za leto 2017), Severna Makedonija in Srbija (obe 60,6 %). Po drugi strani so bile najnižje stopnje prenaseljenosti med osebami, ki jim je grozila revščina, evidentirane na otokih, in sicer na Malti (7,0 %), Cipru (5,2 %) in Irskem (4,2 %). Samo te tri države članice EU so poročale o manj kot desetini oseb, ki jim je grozila revščina in so živele v prenaseljenih stanovanjih, enaka ugotovitev pa velja tudi za Združeno kraljestvo (9,8 %).

Poleg prenaseljenosti stanovanj se pri kazalniku kakovosti stanovanja upoštevajo tudi nekateri drugi vidiki stanovanjske prikrajšanosti, kot so dejstvo, da stanovanje nima kopalnice ali stranišča, da pušča streha ali da je pretemno. Stopnja hude stanovanjske prikrajšanosti pomeni delež prebivalstva, ki živi v prenaseljenih stanovanjih, ki hkrati izpolnjujejo vsaj eno od navedenih meril stanovanjske prikrajšanosti.

V EU-27 je zaradi hude stanovanjske prikrajšanosti leta 2018 trpelo 4,3 % prebivalstva

V treh državah članicah EU se je leta 2018 vsaj desetina prebivalstva spopadala s hudo stanovanjsko prikrajšanostjo: v Bolgariji je stopnja hude stanovanjske prikrajšanosti znašala 10,1 %, še višji stopnji pa sta bili v Latviji (14,9 %) in Romuniji (16,1 %); tak položaj je bil ugotovljen tudi v vsaki od držav kandidatk, za katere so podatki (za leto 2017 ali 2018) prikazani na Sliki 4. Nasprotno pa se je v letu 2018 s hudo stanovanjsko prikrajšanostjo spopadalo manj kot 1,0 % prebivalstva na Finskem (0,9 %) in Irskem (0,8 %), enako je veljalo tudi za Norveško.

Slika 4: Huda stanovanjska prikrajšanost, 2017 in 2018
(%)
Vir: Eurostat (ilc_mdho06a)

Skupni delež oseb v EU-27, ki so se spopadale s hudo stanovanjsko prikrajšanostjo, se je med letoma 2017 in 2018 rahlo zmanjšal, in sicer za 0,2 odstotne točke. Med državami članicami EU so o največjem povečanju deleža ljudi, ki se spopadajo s hudo stanovanjsko prikrajšanostjo, poročale Francija, kjer se je stopnja med letoma 2017 in 2018 povišala za 0,6 odstotne točke, ter Danska, Nemčija in Španija, kjer se je stopnja povišala za 0,5 odstotne točke. Daleč največje zmanjšanje med državami članicami EU je bilo na Madžarskem, kjer se je stopnja znižala za 8,4 odstotne točke s 15,9 % na 7,5 %, čeprav bi bilo treba opozoriti na prekinitev serije. Zmanjšanja za od 1,1 do 1,5 odstotne točke so bila ugotovljena na Slovaškem, v Litvi, Avstriji, na Poljskem in v Romuniji. Razmeroma veliko zmanjšanje (za 3,4 odstotne točke) je bilo ugotovljeno tudi v Srbiji.

Cenovna dostopnost stanovanj

Leta 2018 je 9,6 % prebivalstva EU-27 živelo v gospodinjstvih, ki so 40 % ali več svojega ekvivalentnega razpoložljivega dohodka porabila za stanovanje

Delež prebivalcev, katerih stanovanjski stroški so presegali 40 % njihovega ekvivalentnega razpoložljivega dohodka, je bil največji pri najemnikih, ki so plačevali najemnino po tržni ceni (25,1 %), in najmanjši pri osebah, ki so živele v lastniških stanovanjih s posojilom ali hipoteko (4,0 %) (glej Tabelo 1).

Tabela 1: Stopnja preobremenjenosti s stanovanjskimi stroški, analizirana glede na stanovanjsko razmerje, 2018
(%)
Vir: Eurostat (ilc_lvho07c)

Povprečje na ravni EU-27 zakriva znatne razlike med državami članicami EU: ena skrajnost so številne države, v katerih je razmeroma majhen delež prebivalstva živel v gospodinjstvih s stanovanjskimi stroški, ki so leta 2018 presegali 40 % razpoložljivega dohodka. To velja zlasti za Malto (1,7 %) in Ciper (2,0 %). Drugo skrajnost pa predstavljajo dve petini oseb (39,5 %) v Grčiji in več kot ena šestina (17,9 %) prebivalstva v Bolgariji, ki so za stanovanje porabili več kot 40 % svojega ekvivalentnega razpoložljivega dohodka, ter približno ena sedmina prebivalstva na Danskem (14,7 %) in v Nemčiji (14,2 %).

Kar zadeva stanovanjsko razmerje z največjim deležem prebivalcev, katerih stanovanjski stroški so presegali 40 % njihovega razpoložljivega dohodka, tj. najemnikov, ki so plačevali najemnino po tržni ceni, so bile med državami članicami EU prav tako velike razlike. Leta 2018 je v šestih državah članicah več kot tretjina prebivalstva, ki so bili najemniki in so plačevali najemnino po tržni ceni, za stanovanje porabila več kot 40 % svojega ekvivalentnega razpoložljivega dohodka, pri čemer je ta delež prebivalstva v Romuniji (46,3 %) in na Madžarskem (46,9 %) presegal dve petini, v Bolgariji je znašal polovico (50,1 %), v Grčiji pa presegal štiri petine prebivalstva (83,1 %). Po drugi strani so Malta (12,1 %), Latvija (11,5 %) in Ciper (11,3 %) poročali o najnižjih stopnjah preobremenjenosti s stanovanjskimi stroški za najemnike, ki so plačevali najemnino po tržni ceni.

Izvorni podatki za tabele in grafe

Podatkovni viri

Podatki, uporabljeni v tem članku, izhajajo predvsem iz mikropodatkov iz statistike Evropske unije o dohodkih in življenjskih pogojih (EU-SILC). Raziskovanje EU-SILC se izvaja vsako leto ter je glavno raziskovanje za merjenje dohodka in življenjskih pogojev v Evropi. Referenčna populacija so vsa zasebna gospodinjstva in njihovi trenutni člani, ki prebivajo na ozemlju zadevne države članice EU v času zbiranja podatkov; osebe, ki živijo v skupinskih gospodinjstvih in ustanovah, so na splošno izvzete iz ciljne populacije. Podatki o EU in euroobmočju so povprečja nacionalnih podatkov, utežena glede na število prebivalcev.

V tabelah v tem članku se uporablja naslednji zapis:

Vrednost v poševnem tisku     podatkovna vrednost je napovedana, začasna ali ocenjena in se bo zato verjetno spremenila;
: ni na voljo, je zaupna ali nezanesljiva vrednost.

Ozadje

Stanovanjske razmere na številne načine vplivajo na kakovost življenja ljudi: zagotavljajo zatočišče, varnost, zasebnost ter prostor za sprostitev, učenje, delo in življenje. Stanovanje je povezano tudi z lokalnim okoljem, in sicer v smislu lahkega dostopa do varstva otrok, izobraževalnih ustanov, zaposlitve, možnosti za rekreacijo, trgovin, javnih storitev itd. Financiranje nakupa ali najema stanovanja je pomembno vprašanje za številna gospodinjstva, ki je pogosto povezano s kakovostjo stanovanja.

EU nima nikakršnih posebnih pristojnosti v zvezi z vprašanjem stanovanja; za to področje so pristojne nacionalne vlade, ki oblikujejo svojo stanovanjsko politiko. Kljub temu se številne države članice EU spopadajo s podobnimi izzivi, na primer: kako obnoviti stanovanjski fond, kako načrtovati širjenje mestnega območja in se spoprijemati z njim, kako spodbujati trajnostni razvoj, kako pomagati mladim in prikrajšanim skupinam pri vstopanju na stanovanjski trg ter kako spodbujati energijsko učinkovitost med lastniki stanovanj.

Vprašanja o socialnih stanovanjih, brezdomstvu ali vključevanju so pomembna v okviru agende EU o socialni politiki. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah v členu 34(3) določa, da „[v] boju proti socialni izključenosti in revščini Unija priznava in spoštuje pravico do socialne pomoči in pomoči pri pridobitvi stanovanj, ki naj zagotovita dostojno življenje vsem, ki nimajo zadostnih sredstev, v skladu s pravili, ki jih določajo pravo Unije ter nacionalne zakonodaje in običaji“. V tem okviru je Evropski svet na zasedanju v Nici leta 2000 dosegel soglasje o sklopu skupnih ciljev za strategijo EU proti revščini in socialni izključenosti, med drugim dveh ciljev v zvezi s stanovanji, in sicer „izvajanje politik s ciljem zagotovitve dostopa za vse do dostojnega prebivališča, ustreznega s higienskega vidika, ter vseh osnovnih storitev, ki so potrebne za normalno življenje ob upoštevanju lokalnih razmer (elektrika, voda, ogrevanje itd.)“ ter „oblikovanje politike za preprečevanje kriznih življenjskih dogodkov, ki lahko privedejo do socialne izključenosti, na primer zadolženosti, izključitve iz šole in izgube prebivališča“. Ta naloga je bila razširjena leta 2010, ko je Evropska platforma proti revščini in socialni izključenosti (COM(2010) 758 final) določila vrsto ukrepov za zmanjšanje števila oseb na pragu tveganja revščine ali socialne izključenosti za vsaj 20 milijonov do leta 2020 (v primerjavi z letom 2008) – glej tudi članek o osebah na pragu tveganja revščine ali socialne izključenosti.

Neposreden dostop

Drugi članki
Tabele
Podatkovna zbirka
Posebni razdelek
Objave
Metodologija
Prikazi




Living conditions (t_ilc_lv)
Housing conditions (t_ilc_lvho)
Overcrowding rate (t_ilc_lvho_or)
Housing cost burden (t_ilc_lvho_hc)
Material deprivation (t_ilc_md)
Housing deprivation (t_ilc_mdho)
Living conditions (ilc_lv)
Housing conditions (ilc_lvho)
Overcrowding rate (ilc_lvho_or)
Under-occupied dwellings (ilc_lvho_uo)
Housing cost burden (ilc_lvho_hc)
Material deprivation (ilc_md)
Housing deprivation (ilc_mdho)
Retrieved from "https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php?title=Archive:Housing_statistics/sl&oldid=523361"