Archive:ReStatistični podatki o energiji iz obnovljivih virov

Podatki, pridobljeni januarja 2020.

Predvidena posodobitev članka: april 2021.

This Statistics Explained article has been archived on 4 January 2021.

Highlights

Leta 2018 je energija iz obnovljivih virov predstavljala 18,9 % porabljene energije v EU, kar pomeni približevanje cilju 20 % do leta 2020.

Delež energije iz obnovljivih virov, porabljene pri prevoznih dejavnostih, je leta 2018 znašal 8,3 %.

Delež energije iz obnovljivih virov, 2018
(% bruto porabe končne energije)
Vir: Eurostat (nrg_ind_ren)

Postati prva podnebno nevtralna celina na svetu do leta 2050 je cilj evropskega zelenega dogovora (COM(2019) 640 final), tj. najbolj ambicioznega svežnja ukrepov, ki bi morali evropskim državljanom in podjetjem omogočiti trajnosten zeleni prehod.

Uporaba energije iz obnovljivih virov ima lahko veliko prednosti, vključno z zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov, diverzifikacijo oskrbe z energijo in manjšo odvisnostjo od trgov fosilnih goriv (zlasti nafte in plina). Povečevanje proizvodnje iz obnovljivih virov energije bi lahko tudi spodbudilo zaposlovanje v EU z ustvarjanjem delovnih mest na področju novih okoljskih tehnologij.

Ta članek vsebuje najnovejše statistične podatke o deležu energije iz obnovljivih virov na splošno in v treh sektorjih porabe (bruto poraba električne energije, ogrevanje in hlajenje ter promet) v Evropski uniji (EU). Obnovljivi viri energije so med drugim vetrna energija, sončna energija (toplotna, fotovoltaična, koncentrirana), vodna energija, energija plimovanja, geotermalna energija, toplota okolja, zajeta s toplotnimi črpalkami, biogoriva in obnovljivi del odpadkov.

Full article

Delež energije iz obnovljivih virov se je med letoma 2004 in 2018 skoraj podvojil

Cilj EU je, da bi do leta 2020 dosegla 20-odstotni delež bruto porabe končne energije iz obnovljivih virov; ta cilj je razporejen med države članice EU na podlagi nacionalnih akcijskih načrtov (v angleščini), ki določajo pot razvoja na področju energije iz obnovljivih virov v posameznih državah članicah. Na Sliki 1 so prikazani najnovejši razpoložljivi podatki o deležu energije iz obnovljivih virov v bruto porabi končne energije in cilji, ki naj bi jih dosegli do leta 2020. Delež obnovljivih virov energije v bruto porabi končne energije v EU je leta 2018 znašal 18,9 % v primerjavi z 9,6 % leta 2004.

Ta pozitivni razvoj so spodbudili pravno zavezujoči cilji glede povečanja deleža energije iz obnovljivih virov, sprejeti z Direktivo 2009/28/ES o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov. Čeprav je EU kot celota na dobri poti, da doseže svoje cilje za leto 2020, bodo morale nekatere države članice okrepiti prizadevanja, da bi izpolnile svoje obveznosti glede dveh glavnih ciljev: skupnega deleža energije iz obnovljivih virov v bruto porabi končne energije (glej Sliko 1) in deleža energije iz obnovljivih virov v prometu (ki je podrobneje obravnavan v tem članku, glej Sliko 2 in Tabelo 4).

Slika 1: Delež energije iz obnovljivih virov, 2018
(v % bruto porabe končne energije)
Vir: Eurostat (nrg_ind_ren)

Švedska je imela leta 2018 z več kot polovico (54,6 %) energije iz obnovljivih virov v svoji bruto končni porabi energije daleč največji delež med državami članicami EU, sledile pa so ji Finska (41,2 %), Latvija (40,3 %), Danska (36,1 %) in Avstrija (33,4 %). Na drugi strani lestvice so bili najmanjši deleži obnovljivih virov energije zabeleženi na Nizozemskem (7,4 %), Malti (8,0 %), v Luksemburgu (9,1 %) in v Belgiji (9,4 %). Glede na najnovejše razpoložljive podatke za leto 2018 bi morali Francija in Nizozemska v skladu s svojimi cilji povečati svoja deleža energije iz obnovljivih virov v porabi končne energije za vsaj 6,4 oziroma 6,6 odstotne točke. V nasprotju s tem je dvanajst držav članic že preseglo svoje cilje za leto 2020; cilji so bili najbolj preseženi na Hrvaškem, Švedskem, Danskem in v Estoniji – za 5,0 do 8,0 odstotne točke.

V Tabeli 1 so navedeni podatki za vse države poročevalke, pa tudi vrednosti okvirne usmeritve.

Tabela 1: Delež energije iz obnovljivih virov, 2004–2018
(% bruto porabe končne energije)
Vir: Eurostat (nrg_ind_ren)

Preostale statistične ugotovitve iz tega članka se nanašajo na razvoj deleža energije iz obnovljivih virov od leta 2004 do leta 2018 v naslednjih treh sektorjih porabe: bruto poraba električne energije, ogrevanje in hlajenje ter promet.

Vetrna energija je najpomembnejši vir električne energije iz obnovljivih virov

V skladu s pravili za upoštevanje iz Direktive 2009/28/ES mora biti električna energija, proizvedena iz vodne in vetrne energije, normalizirana, da se upoštevajo letne razlike zaradi vremena (vodna energija se normalizira za zadnjih 15 let, vetrna pa za zadnjih pet let). V tem članku so predstavljeni rezultati v skladu s temi računovodskimi pravili.

Porast električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov energije, v obdobju 2008–2018 je v veliki meri posledica širjenja treh obnovljivih virov energije v EU, in sicer zlasti vetrne energije, pa tudi sončne energije in trdnih biogoriv (vključno z obnovljivimi odpadki). Leta 2018 je vetrna energija edini največji vir za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov v EU. Dejansko je bila količina električne energije, proizvedene iz vodne energije, precej podobna ravni, zabeleženi pred desetletjem. Nasprotno pa je bila količina električne energije v EU, proizvedene iz sončne energije in vetrnih turbin, leta 2018 15,5-krat oziroma 2,9-krat večja kot leta 2008. Proizvodnja električne energije iz sončne energije se je še bolj izrazito povečala, in sicer z zgolj 7,4 TWh leta 2008 na 115,0 TWh leta 2018.

Med državami članicami EU obstajajo pomembne razlike. V Avstriji (73,1 %), na Švedskem (66,2 %) in na Danskem (62,4 %) so bile vsaj tri petine vse porabljene električne energije proizvedene iz obnovljivih virov energije – zlasti v okviru proizvodnje vodne in vetrne energije – v Latviji (53,5 %) in na Portugalskem (52,2 %) pa je bila iz obnovljivih virov energije proizvedena več kot polovica električne energije. Po drugi strani pa je bil na Cipru (9,4 %), v Luksemburgu (9,1 %), na Madžarskem (8,3 %) in na Malti (7,1 %) delež električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov, manj kot 10-odstoten (glej Tabelo 2).

Tabela 2: Delež električne energije iz obnovljivih virov v bruto porabi električne energije, 2004–2018
(v %)
Vir: Eurostat (nrg_ind_ren)

Več kot ena petina energije, uporabljene za ogrevanje in hlajenje, je iz obnovljivih virov energije

Leta 2018 je energija iz obnovljivih virov predstavljala 21,1 % skupne porabe energije za ogrevanje in hlajenje v EU. To je precejšnje povečanje glede na 11,7 % leta 2004. To povečanje je posledica večje porabe v industrijskih sektorjih, storitvenem sektorju in gospodinjstvih (stavbnem sektorju). Podatki o aerotermalni, geotermalni in hidrotermalni toplotni energiji, zajeti s toplotnimi črpalkami, se upoštevajo, če jih države sporočijo. Delež energije iz obnovljivih virov v ogrevanju in hlajenju je predstavljen v Tabeli 3.

Tabela 3: Delež energije iz obnovljivih virov v ogrevanju in hlajenju, 2004–2018
(v %)
Vir: Eurostat (nrg_ind_ren)

Leta 2018 se je 8,3 % energije iz obnovljivih virov uporabilo za prevozne dejavnosti

EU se je dogovorila o skupnem cilju 10 % za delež energije iz obnovljivih virov (vključno s tekočimi biogorivi, vodikom, biometanom, električno energijo iz obnovljivih virov itd.) v prometu do leta 2020.

Povprečni delež energije iz obnovljivih virov v prometu se je povečal z 1,5 % leta 2004 na 8,3 % leta 2018. V državah članicah EU se je delež energije iz obnovljivih virov v porabi pogonskih goriv gibal od največ 29,7 % na Švedskem, 14,9 % na Finskem in 9,8 % v Avstriji do manj kot 4,0 %, in sicer na Hrvaškem (3,9 %), v Grčiji (3,8 %), Estoniji (3,3 %) in na Cipru (2,7 %), glej Sliko 2.

Slika 2: Delež energije iz obnovljivih virov v prometu, 2018
(% bruto porabe končne energije)
Vir: Eurostat (nrg_ind_ren)

V nekaterih državah članicah EU se je uporaba energije iz obnovljivih virov kot pogonsko gorivo hitro povečala. To je bilo zlasti opazno na Irskem, v Luksemburgu, na Malti, Nizozemskem, Finskem in Švedskem.

Več podrobnosti o deležu energije iz obnovljivih virov v prometu je na voljo v Tabeli 4.

Tabela 4: Delež energije iz obnovljivih virov v prometu, 2004–2018
(% bruto porabe končne energije)
Vir: Eurostat (nrg_ind_ren)

Izvorni podatki za tabele in grafe

Renewable energy: tables and figures (v angleščini)

Podatkovni viri

Statistični podatki, predstavljeni v tem članku, temeljijo na podatkih, zbranih v skladu s pravili za upoštevanje iz Direktive 2009/28/ES o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, izračunani pa so na podlagi statističnih podatkov o energiji, obravnavanih v Uredbi (ES) št. 1099/2008 o statistiki energetike, ki je bila nazadnje spremenjena novembra 2017 z Uredbo (EU) 2017/2010. Direktiva 2009/28/ES se bo uporabljala od referenčnega leta 2020. Od navedenega leta naprej bo delež energije iz obnovljivih virov izračunan v skladu z računovodskimi pravili iz Direktive 2018/2001/EU o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov.

Podatki so na voljo za vse države članice EU ter za Združeno kraljestvo, Norveško, Črno goro, Severno Makedonijo, Srbijo, Albanijo, Turčijo in Kosovo*. Na splošno so podatki popolni, nedavni in zanesljivo primerljivi med državami.

Delež energije iz obnovljivih virov v bruto končni porabi energije je opredeljen kot ključni kazalnik za merjenje napredka v okviru strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast. Ta kazalnik se lahko obravnava kot ocena za namene spremljanja Direktive 2009/28/ES o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov – vendar statistični sistem glede posebnih tehnologij na področju energije iz obnovljivih virov v nekaterih državah še ni popolnoma razvit, da bi lahko izpolnjeval zahteve iz te direktive; številne države na primer ne poročajo o energiji toplote okolja za toplotne črpalke.

Pri vseh izračunih so upoštevane posebne določbe iz Direktive 2009/28/ES, kakor je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2015/1513 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 9. septembra 2015 o spremembi Direktive 98/70/ES o kakovosti motornega bencina in dizelskega goriva ter spremembi Direktive 2009/28/ES o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov.

Pomemben vidik, ki ga je treba upoštevati pri razlaganju podatkov, so statistične revizije. Iz najnovejših podatkov za leto 2005 je razvidna majhna razlika glede podatkov, ki so bili na voljo med pripravo in sprejetjem Direktive v obdobju 2007–2008. Spremembe so posledica revizij podatkovnih nizov, ki jih države poročevalke posredujejo kot odgovor na letne vprašalnike o energiji. Zaradi revizije podatkov o porabi biomase v gospodinjstvih je iz posodobljenih podatkov za Hrvaško razvidno, da njena poraba energije iz obnovljivih virov od leta 2004 (prvo leto, za katero so podatki na voljo) presega njen cilj za leto 2020. Hrvaška pa ni edini primer. Države v skladu z direktivo o obnovljivih virih energije veliko podrobneje spremljajo tokove energetskih proizvodov iz obnovljivih virov v svojih gospodarstvih. Zelo pomemben primer je poraba biomase, v zvezi s katero države uvajajo nove, podrobnejše raziskave, ki jim omogočajo pridobivanje več podatkov o porabi končne energije iz biomase. Posledično več držav revidira svoje podatke, zaradi česar se je povečal njihov delež energije iz obnovljivih virov (npr. Hrvaška, Francija, Litva in Madžarska).

Bruto končna poraba energije je v Direktivi 2009/28/ES o energiji iz obnovljivih virov opredeljena kot energetski proizvod, dobavljen za energetske namene industriji, prometu, gospodinjstvom, storitvenemu sektorju (vključno z javnim sektorjem), kmetijstvu, gozdarstvu in ribištvu, vključno z električno energijo in toploto, ki jo porabi energetska panoga za proizvodnjo električne in toplotne energije, ter izgubami električne energije in toplote pri distribuciji in prenosu.

Proizvodnja energije iz neobnovljivih komunalnih odpadkov se pri deležu biomase v ogrevanju in proizvodnji električne energije ni upoštevala. V skladu s sektorsko razvrstitvijo iz uredbe o statistiki energetike je bila poraba za cevovodni transport vključena v bruto končno porabo energije. Da bi se pri izračunu deležev energije iz obnovljivih virov izboljšali natančnost in skladnost z nacionalnimi statističnimi podatki, so se namesto standardnih kaloričnih vrednosti za pretvorbo količin vseh energentov v enote energije uporabljale nacionalne kalorične vrednosti, kadar so bile na voljo.

Podatki za obdobje 2004–2010: Direktiva 2009/28/ES še ni obstajala ali pa je bila šele pred kratkim sprejeta. V večini držav članic EU še ni bila prenesena v nacionalno zakonodajo. Vrednosti za ta leta se niso uporabile za nobeno merjenje zakonodajne skladnosti z okvirno usmeritvijo, opredeljeno v delu B Priloge I k Direktivi. Direktiva 2009/28/ES o obnovljivih virih energije določa, da je treba v zvezi s cilji upoštevati le pogonska biogoriva in druga tekoča biogoriva, ki izpolnjujejo trajnostna merila. Določeno je bilo, da se bodo za obdobje 2004–2010 v števcu deleža energije iz obnovljivih virov upoštevala vsa pogonska biogoriva in druga tekoča biogoriva.

Podatki za obdobje po letu 2011: skladnost s členom 17 (Trajnostna merila za pogonska biogoriva in druga tekoča biogoriva) je treba oceniti ob upoštevanju člena 18 (Preverjanje izpolnjevanja trajnostnih meril za pogonska biogoriva in druga tekoča biogoriva). Od referenčnega leta 2011 lahko države kot o skladnih poročajo le o tistih pogonskih biogorivih in drugih tekočih biogorivih, za katera lahko v celoti dokažejo, da izpolnjujejo zahteve iz členov 17 in 18. Pri zadevnih deležih obnovljivih virov energije se upoštevajo le pogonska biogoriva in druga tekoča biogoriva, za katera je navedeno, da so skladna. Zaradi poznega izvajanja Direktive 2009/28/ES v nekaterih državah članicah v obdobju 2011–2015 poraba pogonskih biogoriv in drugih tekočih biogoriv ni bila potrjena kot skladna (trajnostna). Čeprav se delež energije iz obnovljivih virov kot celota od leta 2004 povečuje, se je njen delež v prometu v letih 2010 in 2011 zmanjšal. Med razlogi za to je popolna odsotnost skladnih biogoriv pri poročanju več držav članic EU (države so poročale o uporabi biogoriv, vendar leta 2011 nobeno ali skoraj nobeno od njih ni bilo skladno). Ker nekatere države še niso v celoti izvajale vseh določb direktive o obnovljivih virih energije, se v obdobju 2011–2015 nekatera pogonska biogoriva in druga tekoča biogoriva niso štela za skladna (trajnostna).

Delež električne energije iz obnovljivih virov energije je opredeljen kot razmerje med električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov energije, in bruto nacionalno porabo električne energije. Kot je določeno v Direktivi 2009/28/ES o energiji iz obnovljivih virov, je bruto končna poraba električne energije iz obnovljivih virov električna energija, proizvedena iz obnovljivih virov energije. Zajema proizvodnjo v hidroelektrarnah (razen proizvodnje električne energije iz vodne energije v akumulacijskih prečrpovalnih napravah iz vode, ki se najprej prečrpa navzgor) ter električno energijo, proizvedeno iz trdnih biogoriv/odpadkov ter v napravah za vetrno, sončno in geotermalno energijo. Direktiva določa tudi, da je treba električno energijo, proizvedeno iz vodne in vetrne energije, normalizirati. Zaradi zahteve glede 15-letne normalizacije v zvezi s proizvodnjo vodne energije in razpoložljivosti statističnih podatkov o energiji (za EU od leta 1990) daljše časovne vrste za ta kazalnik niso na voljo.

Za izračun deleža energije iz obnovljivih virov v ogrevanju in hlajenju je končna poraba energije iz obnovljivih virov opredeljena kot končna poraba energije iz obnovljivih virov v industriji, gospodinjstvih, storitvenem sektorju, kmetijstvu, gozdarstvu in ribištvu za namene ogrevanja in hlajenja ter daljinsko ogrevanje z obnovljivimi viri. Skupna končna poraba za ogrevanje in hlajenje je končna poraba energije vseh energetskih proizvodov, razen električne energije, za namene, ki ne vključujejo prometa, plus toplota za lastno porabo v elektrarnah in toplarnah ter toplotne izgube v omrežjih. Za podrobnejšo opredelitev glej SHARES tool manual (v angleščini).

Delež energije iz obnovljivih virov v porabi goriva v prometu je izračunan na podlagi statističnih podatkov o energiji v skladu z metodologijo, opisano v Direktivi 2009/28/ES. Izračun za ta kazalnik do leta 2010 vključuje prispevek vseh tekočih biogoriv. Od leta 2011 so podatki o tekočih biogorivih v prometu omejeni le na tekoča biogoriva v skladu z Direktivo 2009/28/ES (tj. tekoča biogoriva, ki izpolnjujejo trajnostna merila).

Ozadje

Evropska komisija je sprejela več energetskih strategij za varnejše, trajnostno in nizkoogljično gospodarstvo. Poleg boja proti podnebnim spremembam z zmanjševanjem emisij toplogrednih plinov se bodo z uporabo obnovljivih virov energije verjetno zagotovili varnejša oskrba z energijo, bolj raznolika oskrba z energijo, manjša onesnaženost zraka ter možnost ustvarjanja delovnih mest v okoljskem sektorju in sektorju obnovljivih virov energije.

S svežnjem ukrepov na področju podnebnih sprememb in energetike do leta 2020, ki je bil sprejet decembra 2008, se je dodatno spodbudilo povečanje uporabe obnovljivih virov energije na 20 % skupne porabe energije do leta 2020, hkrati pa je bilo pozvano k zmanjšanju porabe energije in emisij toplogrednih plinov za 20 %. V Direktivi 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov je določen splošni cilj za EU, da je treba do leta 2020 zagotoviti 20-odstotni delež porabe energije iz obnovljivih virov, pri čemer mora tudi poraba goriv v prometnem sektorju do istega leta vključevati 10-odstotni delež obnovljivih virov energije. Direktiva spreminja pravni okvir za spodbujanje električne energije iz obnovljivih virov, določa, da morajo nacionalni akcijski načrti (v angleščini) vključevati prikaz razvoja obnovljivih virov energije za posamezno državo članico EU, vzpostavlja mehanizme sodelovanja in določa trajnostna merila za tekoča biogoriva (pri čemer upošteva pomisleke glede njihovih možnih negativnih učinkov na cene pridelkov, preskrbo s hrano, varstvo gozdov, biotsko raznovrstnost, vodne in talne vire). Julija 2014 je bilo sprejeto poročilo o trajnosti trdnih in plinastih biogoriv, ki se uporabljajo za proizvodnjo električne energije, ogrevanje in hlajenje (SWD(2014) 259) (v angleščini).

Evropska komisija je 6. junija 2012 predstavila sporočilo z naslovom Energija iz obnovljivih virov: glavni akter na evropskem energetskem trgu (COM(2012) 271 final), v katerem so opisane možnosti politike v zvezi z obnovljivimi viri energije za obdobje po letu 2020. V sporočilu je pozvala tudi k bolj usklajenemu evropskemu pristopu k oblikovanju in reformiranju shem podpore ter k pogostejšemu trgovanju z energijo iz obnovljivih virov med državami članicami EU. Januarja 2014 je predložila sklop energetskih in podnebnih ciljev za leto 2030, da bi spodbudila zasebne naložbe v infrastrukturo in nizkoogljične tehnologije. Eden od ključnih predlaganih ciljev določa, da mora delež energije iz obnovljivih virov do leta 2030 znašati vsaj 27 %. Ti cilji se obravnavajo kot korak k doseganju ciljev zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2050, določenih v sporočilu z naslovom Načrt za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050 (COM(2011) 112 final) (v angleščini).

Evropska komisija je februarja 2015 v sporočilu (COM(2015) 80 final) opredelila svoje načrte o okvirni strategiji za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost. V sporočilu predlaga pet razsežnosti strategije, med drugim dekarbonizacijo gospodarstva.

EU je 11. decembra 2018 sprejela Direktivo 2018/2001/EU o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov. Nov regulativni okvir vključuje zavezujoči cilj glede energije iz obnovljivih virov za EU, in sicer 32 % do leta 2030 s klavzulo za popravek navzgor do leta 2023. To bo znatno prispevalo k politični prednostni nalogi Komisije, da mora Evropska unija postati vodilna svetovna sila na področju obnovljivih virov energije, kot je leta 2014 dejal predsednik Juncker. Tako bo lahko Evropa ohranila vodilno vlogo na področjih boja proti podnebnim spremembam, prehoda na čisto energijo in doseganja ciljev iz Pariškega sporazuma.

Postati prva podnebno nevtralna celina na svetu do leta 2050 je največji izziv in največja priložnost našega časa. Da bi to dosegli, je Evropska unija 11. decembra 2019 predstavila evropski zeleni dogovor (COM(2019) 640 final), tj. najbolj ambiciozen sveženj ukrepov, ki bi morali evropskim državljanom in podjetjem omogočiti trajnosten zeleni prehod. Ukrepi, ki jih spremlja prvotni časovni načrt ključnih politik, zajemajo od ambicioznega zmanjšanja emisij, naložb v vrhunske raziskave in inovacije do ohranjanja evropskega naravnega okolja. Zeleni dogovor predvsem določa pot za socialno kot tudi na splošno pravičen prehod. Oblikovan je namreč tako, da v tej pomembni preobrazbi ne bo nihče prezrt in nobena regija zapostavljena.

Zeleni dogovor je sestavni del strategije Komisije za izvajanje agende Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030 in njenih ciljev trajnostnega razvoja ter preostalih prednostnih nalog, ki jih je predsednica Ursula von der Leyen napovedala v svojih političnih usmeritvah. Komisija bo v okviru zelenega dogovora ponovno osredotočila proces evropskega semestra makroekonomskega usklajevanja, da bo vključeval cilje Združenih narodov za trajnostni razvoj, ter s tem postavila trajnostnost in dobrobit državljanov v središče gospodarske politike, cilje trajnostnega razvoja pa v središče oblikovanja politik in ukrepanja EU.

Direct access to

Opombe

* To poimenovanje ne posega v stališča o statusu ter je v skladu z RVSZN 1244 (1999) in mnenjem Meddržavnega sodišča o razglasitvi neodvisnosti Kosova.