Archive:Plačilnobilančna statistika

This Statistics Explained article has been archived - for recent article on Balance of payment statistics see here

Podatki pridobljeni aprila 2016. Najnovejši podatki: Druge informacije Eurostata, glavne tabele in podatkovna zbirka. Predvidena posodobitev članka: septembra 2017.

Slika 1: Transakcije tekočega računa, EU-28, 2005–2015 (¹)
(v milijardah EUR)
Vir: Eurostat (bop_eu6_q)

Slika 2: Saldo tekočega računa z izbranimi partnerji, EU-28, 2015
(v milijardah EUR)
Vir: Eurostat (bop_eu6_q)

Tabela 1: Saldo tekočega računa v odnosih s tujino, 2005–2015 (¹)
(v milijardah EUR)
Vir: Eurostat (bop_eu6_q) in (bop_c6_q)

Tabela 2: Tekoči in kapitalski račun, 2015
(v milijardah EUR)
Vir: Eurostat (bop_eu6_q) in (bop_c6_q)

Tabela 3: Tekoči in kapitalski račun glede na BDP, 2015
(% BDP)
Vir: Eurostat (bop_gdp6_q)

Tabela 4: Izbrane postavke salda finančnega računa, 2015 (¹)
(v milijardah EUR)
Vir: Eurostat (bop_eu6_q) in (bop_c6_q)

Tabela 5: Izbrane postavke salda finančnega računa glede na BDP, 2015
(% BDP)
Vir: Eurostat (bop_c6_q), (bop_gdp6_q) in (nama_10_gdp)

Plačilna bilanca zajema vse ekonomske transakcije med rezidenčnimi in nerezidenčnimi subjekti v določenem obdobju. V tem članku so predstavljeni podatki o tekočem in finančnem računu plačilne bilance za Evropsko unijo (EU) in njene države članice. Podatki so predstavljeni glede na novi standard zbiranja iz šestega priročnika za plačilno bilanco (BPM6) Mednarodnega denarnega sklada (MDS).

Saldo tekočega in kapitalskega računa opredeljuje izpostavljenost gospodarstva do tujine, finančni račun pa pojasnjuje, kako se financira. V najboljšem primeru bi moral biti saldo tekočega in kapitalskega računa enak skupnemu neto finančnemu računu, sicer so bile zajete neto napake in izpustitve. Članek o neposrednih tujih naložbah vsebuje več informacij o eni postavki finančnega računa, članek o mednarodni trgovini s storitvami pa se osredotoča na eno postavko tekočega računa.

Glavne statistične ugotovitve

Tekoči račun

Leta 2015 je presežek tekočega računa EU-28 znašal 161,6 milijarde EUR (glej Sliko 1), kar ustreza 1,1 % bruto domačega proizvoda (BDP). Leta 2014 je ta presežek znašal 129,6 milijarde EUR. Nedavni razvoj tekočega računa EU-28 kaže nadaljevanje vzorca iz leta 2008: potem ko je primanjkljaj tekočega računa leta 2008 dosegel najvišjo vrednost pri 2,1 % BDP, se je postopoma zmanjševal in se leta 2012 spremenil v presežek v višini 0,6 % BDP; presežek je leta 2013 znašal 1,1 % BDP, leta 2014 pa 0,9 %. Presežek tekočega računa iz leta 2015 je temeljil na primanjkljaju za primarni in sekundarni dohodek (0,1 % in 0,5 % BDP) ter presežkih na tekočih računih za blago (0,7 % BDP) in storitve (1,0 % BDP) – glej Tabelo 3.

Med partnerskimi državami in regijami, prikazanimi na Sliki 2, je bil največji primanjkljaj tekočega računa EU-28 v odnosih s Kitajsko, ki je leta 2015 znašal 145,7 milijarde EUR, sledila pa je Rusija (33,2 milijarde EUR). Največja presežka tekočega računa sta bila evidentirana v odnosih z Združenimi državami Amerike (101,0 milijarde EUR) in Švico (70,6 milijarde EUR), presežki pa so bili doseženi tudi v odnosih z Brazilijo, Hongkongom, Kanado in Indijo. Saldo tekočega računa EU-28 v odnosih z Japonsko je prešel z rahlega presežka leta 2014 nazaj na primanjkljaj leta 2015 (s 4,5 milijarde EUR leta 2014 na –32,2 milijarde EUR leta 2015).

Leta 2015 je deset držav članic EU sporočilo primanjkljaj tekočega računa, 18 držav pa je prikazalo presežke (glej Tabele 1 do 3). Največji primanjkljaj (glede na BDP) sta imela Združeno kraljestvo (5,2 %) in Ciper (3,6 %), medtem ko sta Malta in Nizozemska poročali o največjem presežku glede na BDP (9,9 % in 9,1 %), sledila pa jima je Nemčija (8,5 %), ki je zabeležila tudi največji presežek tekočega računa v absolutnem smislu (257,0 milijarde EUR).

Nemčija, Irska, Nizozemska, Italija in Finska so bile edine države članice EU, ki so leta 2015 poročale o primanjkljaju tekočega računa za storitve, Luksemburg (39,7 % BDP), Malta (23,8 %), Hrvaška (17,9 %) in Ciper (16,8 %) pa so poročali o razmeroma velikem presežku glede na njihove ravni BDP.

O primanjkljaju za blago je poročala polovica držav članic EU – med njimi so o največjem primanjkljaju poročale iste štiri države članice, ki so poročale o največjem presežku za storitve. Med 14 državami članicami, ki so prikazale presežke za blago, so največje presežke (glede na BDP) prikazale Irska (30,7 %), Nizozemska (11,5 %) in Nemčija (8,7 %).

Med državami Efte sta Norveška in Švica leta 2015 poročali o znatnih presežkih tekočega računa (Švica 68,5 milijarde EUR, Norveška pa 31,8 milijarde EUR). Obe državi sta prikazali znaten presežek za blago (Švica 50,3 milijarde EUR, Norveška pa 25,2 milijarde EUR) in znaten dotok primarnega dohodka; Švica je prikazala tudi presežek za storitve (15,4 milijarde EUR).

Kapitalski račun

Običajno je bil za kapitalski račun EU-28 zajet primanjkljaj z znatnimi kapitalskimi transferji s tujino. Ta trend se je leta 2015 nadaljeval s primanjkljajem kapitalskega računa v višini 45,0 milijarde EUR, kar je ustrezalo 0,3 % BDP, zlasti zaradi velikega primanjkljaja kapitalskega računa Nizozemske (35,2 milijarde EUR).

Švica je bila edina država Efte, ki je poročala o velikih transakcijah na kapitalskem računu: leta 2015 je prikazala primanjkljaj v višini 13,2 milijarde EUR.

Finančni račun

Finančni račun poleg (neto) izvedenih finančnih instrumentov in sredstev rezerv sestavljajo tri vrste naložb (neposredne tuje naložbe, naložbe v vrednostne papirje in ostale naložbe). Sredstva in obveznosti se razlagajo kot neto vrednosti (neto povečanje sredstev, neto prevzem obveznosti). Neto finančni račun se tako razlaga kot neto posojanje tujini, kadar je pozitiven, in neto izposojanje iz tujine, kadar je negativen.

Leta 2015 je bilo skupaj 23 držav članic EU, ki so bile neto posojilodajalke v odnosih s tujino in so prikazale presežke neto finančnega računa, pri čemer je o najvišji vrednosti glede na BDP poročala Malta (10,4 % BDP). Za pet držav članic EU se zdi, da so bile neto posojilojemalke, kar velja predvsem za Združeno kraljestvo in Francijo; vendar je treba opozoriti, da nobena od teh držav članic ne objavlja neto izpostavljenosti v svojem finančnem računu – glej Tabeli 4 in 5.

V absolutnem smislu je bila Nemčija daleč največja neto posojilodajalka v EU-28, saj je njeno neto posojanje leta 2015 znašalo 232,2 milijarde EUR (glej Tabelo 4). Euroobmočje je bilo leta 2015 v odnosih s tujino prav tako neto posojilodajalec, pri čemer je neto posojanje znašalo 306,6 milijarde EUR, kar je 2,9 % BDP. Ta presežek se je ohranjal s precejšnjimi neto povečanji tujih sredstev v letu 2015 v neposrednih naložbah in naložbah v vrednostne papirje (601,5 milijarde EUR oziroma 394,5 milijarde EUR), ki so bila bistveno večja od ustreznega neto prevzema obveznosti pri teh postavkah. Najnovejši podatki potrjujejo, da so bila leta 2015 glavna središča za transakcije finančnega računa v EU-28 Nemčija, Luksemburg, Irska in Združeno kraljestvo.

Nemčija je kot največja neto posojilodajalka v EU-28 prikazala visoke ravni neto povečanja neposrednih naložb in naložb v vrednostne papirje ter v letu 2015 dinamično povečala svoje stanje sredstev v odnosih s tujino. Na drugi strani je Združeno kraljestvo prikazalo zelo visoke ravni neto prevzema obveznosti iz naložb v vrednostne papirje prek nove izdaje na rezidenčnih trgih vrednostnih papirjev, s katero se je financiralo (neto) povečanje sredstev ostalih naložb, kot so posojila za tujino.

Luksemburg in Irska sta prikazala visoke ravni posojanja in izposojanja, pri čemer je bila njuna izpostavljenost glede na BDP razmeroma velika v vseh treh glavnih postavkah finančnega računa. Med državami članicami EU-28 je imel Luksemburg daleč najvišje ravni neto transakcij, povezanih z neposrednimi naložbami, in sicer je njegovo neto povečanje sredstev znašalo 279,8 milijarde EUR (536,9 % BDP), njegov neto prevzem obveznosti v odnosih s tujino pa 231,6 milijarde EUR (444,5 % BDP). Podobno stanje je bilo opaženo pri transakcijah, povezanih z naložbami v vrednostne papirje: Leta 2015 je bila prikazana neto vrednost 256,5 milijarde EUR za povečanje naložb v vrednostne papirje (492,2 % BDP), medtem ko so neto prevzete obveznosti iz naložb v vrednostne papirje znašale 355,4 milijarde EUR (681,9 % BDP). Te visoke ravni izdaje v Luksemburgu se delno vzdržujejo z domačo industrijo vzajemnih skladov s precejšnjimi prelitji v transakcije z vrednostnimi papirji. Podobno je Irska leta 2015 prikazala neto prevzem obveznosti iz naložb v vrednostne papirje v višini 213,1 milijarde EUR (99,3 % BDP), v absolutnem smislu pa je sledila Združenemu kraljestvu (349,7 milijarde EUR ali 13,6 % BDP).

Nasprotno so bile ravni transakcij za ostale naložbe v EU-28 leta 2015 precej nižje zaradi manj pridobitev novih sredstev in večjega odplačevanja obstoječih obveznosti. Neto povečanje sredstev ostalih naložb se je zmanjšalo za 202,0 milijarde EUR, neto prevzem obveznosti iz ostalih naložb pa se je zmanjšal za 446,1 milijarde EUR. Združeno kraljestvo je veliko prispevalo k temu zmanjšanju, čeprav je skupno 13 držav članic EU poročalo o zmanjšanju sredstev in obveznosti. Kljub temu je EU-28 leta 2015 ostala pomembna neto posojilodajalka kapitala (kot so posojila) v odnosih s tujino (neto posojanje je ustrezalo 1,7 % BDP), svoje neto izposojanje pa je financirala z neposrednimi naložbami in naložbami v vrednostne papirje.

Kar zadeva transakcije z izvedenimi finančnimi instrumenti in delniškimi opcijami za zaposlene, je bila EU-28 leta 2015 neto posojilodajalka (14,9 milijarde EUR), čeprav je to posojanje znašalo samo 0,1 % njenega BDP. Največja presežka sta prikazali predvsem Irska in Nemčija, pri čemer je imela Irska znatno izpostavljenost glede na njen BDP (15,3 %). Za razliko od teh držav je bil Luksemburg neto posojilojemalec, in sicer je njegov primanjkljaj istega leta ustrezal 12,1 % BDP.

Med državami Efte je Švica prikazala največjo izpostavljenost finančnim transakcijam, kar ni presenetljivo. Švica in Norveška sta bili leta 2015 neto posojilodajalki (Švica 57,8 milijarde EUR in Norveška 29,2 milijarde EUR), pri čemer je Švica istega leta zajela dinamično dejavnost v zvezi z neposrednimi naložbami; za neto povečanje sredstev in neto prevzem obveznosti sta bila prikazana presežka v višini več kot 100 milijard EUR. Na drugi strani je Islandija poročala o zmanjšanju sredstev iz naložb v vrednostne papirje, in sicer je prikazala primanjkljaj v zvezi z neto povečanjem sredstev (17,6 % BDP) in neto prevzemom obveznosti (40,6 % BDP), obveznosti iz ostalih naložb pa so pokazale presežek (17,1 % BDP).

Podatkovni viri in razpoložljivost podatkov

Glavna metodološka sklicevanja, ki se uporabljajo za pripravo plačilnobilančne statistike, so v šestem priročniku za plačilno bilanco (BPM6) (v angleščini) Mednarodnega denarnega sklada (MDS). Ta novi sklop mednarodnih standardov je bil delno pripravljen kot odziv na pomembne gospodarske dogodke, vključno z vse večjo vlogo globalizacije, višjo ravnjo inovacij in kompleksnosti na finančnih trgih, ter za večji poudarek na uporabi bilance stanja kot orodja za razumevanje gospodarske dejavnosti (načelo sredstva – obveznosti).

Prenos podatkov o plačilni bilanci Eurostatu je zajet v Uredbi (ES) št. 184/2005 o statistiki Skupnosti glede plačilne bilance, mednarodne trgovine s storitvami in neposrednih tujih naložb. Nove zahteve v zvezi s podatki v skladu s priročnikom BPM6 so vključene v Uredbo Komisije (EU) št. 555/2012 z dne 22. junija 2012 kot spremembo zgornje uredbe.

Aprila 2016 so bili na voljo prvi začasni podatki za zadnje četrtletje leta 2015, na podlagi katerih je bila pripravljena prva ocena letnih rezultatov za leto 2015.

Tekoči račun

Tekoči račun plačilne bilance ne zagotavlja samo informacij o mednarodni blagovni menjavi (običajno največja kategorija), temveč tudi informacije o mednarodnih transakcijah s storitvami ter primarnem in sekundarnem dohodku. Za vse te transakcije plačilna bilanca prikazuje vrednost kreditov (izvoza) in debetnih transakcij (uvoza). Pozitivni saldo – presežek tekočega računa (ki je za EU-28 veljal v letih 2014 in 2015) – pomeni, da gospodarstvo od svojih mednarodnih izvoznih transakcij zasluži več kot zapravi v tujini zaradi uvoznih transakcij z drugimi gospodarstvi, zato je v odnosih s tujino neto upnik.

Tekoči račun ocenjuje gospodarski položaj države v svetu, zajema pa vse transakcije med rezidenčnimi in nerezidenčnimi subjekti. Štiri glavne postavke tekočega računa so glede na BPM6 opredeljene, kot sledi:

mednarodna blagovna menjava zajema blago, neto izvoz blaga za preprodajo in nedenarno zlato. Izvoz in uvoz blaga se evidentirata na tako imenovanem vrednotenju franko ladja (FOB) ali z drugimi besedami po tržni vrednosti na carinski meji izvoznega gospodarstva, torej vključno s stroški storitev zavarovanja in transporta do meje izvoznega gospodarstva. Posledično je za uvoz potrebna prilagoditev FOB, da se odšteje vrednost premije za tovor in zavarovalne premije, nastale za prevoz do meje uvoznega gospodarstva;
mednarodno trgovino s storitvami sestavljajo naslednji elementi: proizvodne storitve, ki se opravljajo na fizičnih vložkih, ki so v lasti drugih (blago za obdelavo), storitve vzdrževanja in popravila, transportne storitve, ki jih rezidenti EU opravijo za nerezidente EU ali obratno, vključujejo pa prevoz potnikov, pretok blaga in pomožne storitve, kot so stroški ravnanja s tovorom, pakiranje in prepakiranje, vleko, ki ni vključena v storitve v zvezi s tovorom, pilotiranje in navigacijsko pomoč za prevoznike, kontrolo zračnega prometa, operacije reševanja, provizije posrednikov itd.; potovanja, ki vključujejo predvsem blago in storitve, ki jih potniki EU pridobijo od nerezidentov EU ali obratno; ter druge storitve, ki vključujejo gradbene storitve, zavarovalniške in pokojninske storitve, finančne storitve, pristojbine za uporabo intelektualne lastnine, ki niso vključene drugje, telekomunikacijske, računalniške in informacijske storitve, druge poslovne storitve (ki vključujejo storitve raziskav in razvoja, strokovno in vodstveno svetovanje, tehnične in druge s panogo povezane storitve, osebne, kulturne in rekreacijske storitve ter državne storitve, ki niso vključene drugje);
primarni dohodek zajema predvsem tri vrste transakcij: nadomestilo za zaposlene, plačano nerezidenčnim delavcem ali prejeto od nerezidenčnih delodajalcev, investicijski dohodek iz neposrednih naložb, naložb v vrednostne papirje, ostalih naložb in sredstev rezerv ter drug primarni dohodek (davki na proizvodnjo in uvoz, subvencije in najemnine). Vse komponente dobička iz naložb zajemajo dobiček iz lastniškega kapitala in delnic investicijskih skladov (ki se deli na razdeljeni dobiček in natečeni dobiček) ter obresti od naložb v dolžniške vrednostne papirje, depozite ali posojila in dobiček iz nepravih družb;
sekundarni dohodek vključuje splošne tekoče transferje države, na primer plačila tekočih davkov na dohodek in premoženje, socialne prispevke in dajatve, transferje, povezane z mednarodnim sodelovanjem, in tekoče transferje, povezane s finančnimi in nefinančnimi družbami, gospodinjstvi ali nepridobitnimi organizacijami.

Kapitalski račun

Kapitalski račun bilance plačil zagotavlja informacije o pridobitvi nefinančnih sredstev s strani rezidentov v tujini ali s strani nerezidentov v gospodarstvu, ki zbira podatke, na primer naložb v nepremičnine. Vključuje tudi kapitalske transferje s strani sektorja država ter finančnih in nefinančnih družb, gospodinjstev ali nepridobitnih organizacij (posebej zajema tudi oprostitev dolga).

Finančni račun

Finančni račun plačilne bilance zajema vse transakcije, povezane s spremembami lastništva tujih finančnih sredstev in obveznosti gospodarstva. Finančni račun je glede na BPM6 razčlenjen na pet osnovnih postavk: neposredne naložbe, naložbe v vrednostne papirje, izvedene finančne instrumente, ostale naložbe in sredstva rezerv. Vse postavke so zdaj evidentirane glede na načelo sredstva - obveznosti, ki podpira polno izvajanje bilančnega pristopa v finančnem računu. V zvezi s tem so evidentirane neto vrednosti, ki jih je treba razlagati ob upoštevanju osnovnih bruto transakcij – neto povečanje sredstev temelji na povečanju novih sredstev minus zmanjšanju sredstev v obravnavanem obdobju, medtem ko neto prevzem obveznosti vključuje izdajo novih obveznosti minus plačilo neporavnanih obveznosti. Nastali saldo neto sredstev minus neto obveznosti se razlaga kot neto posojanje tujini, kadar je pozitiven, ali neto izposojanje, kadar je negativen.

Neposredne naložbe pomenijo, da rezidenčni neposredni vlagatelj izvede naložbo, ki zagotavlja nadzor ali pomembno stopnjo vpliva na upravljanje podjetja v drugem gospodarstvu. V okviru te razvrstitve se razlikujejo neposredne tuje naložbe v lastniški kapital/delnice investicijskega sklada (plus reinvesticije dohodkov, kjer je to ustrezno) in dolžniške vrednostne papirje. Razčlenitev je potrebna za transakcije s strani neposrednega vlagatelja v podjetjih z neposrednimi naložbami ter povratne naložbe in mednarodne transakcije med sestrskimi podjetji, pri čemer je končna obvladujoča matična družba bodisi rezident bodisi nerezident. Več vidikov o tem je predstavljenih v posebnem članku o neposrednih tujih naložbah.

V naložbe v vrednostne papirje so zajete transakcije s tržnimi finančnimi vrednostnimi papirji, razen transakcij, ki so zajete v opredelitvi neposrednih naložb ali rezerv. Opredeljeni sta dve glavni postavki, in sicer lastniški vrednostni papirji in dolžniški vrednostni papirji (obveznice in zadolžnice ali instrumenti denarnega trga).

Izvedeni finančni instrumenti (razen rezerv) so finančni instrumenti, ki so povezani s specifičnim finančnim instrumentom, kazalnikom ali blagom in prek katerih se lahko na finančnih trgih trguje s specifičnimi finančnimi tveganji v lastnem imenu. Transakcije z izvedenimi finančnimi instrumenti se obravnavajo kot ločene transakcije in ne kot sestavni deli vrednosti osnovnih transakcij, s katerimi so lahko povezane. Izkazujejo se samo kot neto vrednost sredstev in obveznosti.

Rezidualna kategorija so ostale naložbe, ki niso zajete v druge postavke finančnega računa (neposredne naložbe, naložbe v vrednostne papirje, izvedeni finančni instrumenti ali rezerve), in načeloma zajema štiri vrste instrumentov – gotovina in vloge (na splošno najpomembnejša postavka), komercialni krediti/predplačila, posojila ter druga sredstva in obveznosti.

Rezerve so tuja finančna sredstva, s katerimi lahko monetarne oblasti razpolagajo in jih nadzirajo, uporabljajo pa se za financiranje in reguliranje plačilnobilančnih neravnotežij ali za druge namene.

Ozadje

EU je v svetovnem gospodarstvu pomemben akter za mednarodno blagovno menjavo in trgovino s storitvami ter tuje naložbe. Plačilnobilančna statistika prikazuje celotno sliko vseh zunanjih transakcij za EU in njene posamezne države članice. Ti statistični podatki se dejansko lahko uporabljajo kot orodje za preučevanje mednarodne izpostavljenosti različnih delov gospodarstva EU z navedbo njegovih primerjalnih prednosti in slabosti glede na tujino ter umerjanje impliciranih makroekonomskih tveganj za gospodarstvo. Finančna in gospodarska kriza je poudarila pomen take ekonomske statistike, saj bi boljša razpoložljivost podatkov o realnih in finančnih gospodarstvih sveta oblikovalcem politik in analitikom lahko pomagala ob nastanku krize, če bi bili na primer prej na voljo mednarodno primerljivi podatki o finančnih transakcijah in izpostavljenosti pri določenih sredstvih in obveznostih.

Ob odpravi posledic finančne in gospodarske krize je Evropska komisija predstavila nove predloge politik na tem področju, katerih namen je priprava zakonodaje, ki bo spodbujala okrevanje gospodarstva (kot je Predlog uredbe o Evropskem skladu za strateške naložbe (COM(2015) 10)), in uvedba rednih pobud za umerjanje makroekonomskega tveganja v državah članicah EU (kot je postopek v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem (v angleščini)). Dodatne podrobnosti o pobudah Evropske komisije so na voljo na spletišču Generalnega direktorata Evropske komisije za gospodarske in finančne zadeve, kjer so na voljo podrobnejše informacije o različnih nedavnih prednostnih nalogah, zlasti v zvezi z naložbenim načrtom za Evropo in evropskim semestrom (v angleščini).