Archive:Nacionalni računi in BDP

Podatki pridobljeni avgusta 2020.

Predvidena posodobitev članka: novembra 2021.

This Statistics Explained article has been archived on 30 July 2021.

Highlights

BDP se je v EU-27 leta 2019 povečal že šesto leto zapored; povečanje, evidentirano v euroobmočju, je bilo tudi šesto zaporedno povečanje.

Strukturni razvoj je šel v EU-27 v zadnjih desetih letih v različne smeri: deleži gradbeništva ter finančnih in zavarovalniških dejavnosti v skupni vrednosti so se zmanjšali, delež poslovnih storitev pa povečal.

Leta 2019 je gospodarstvo EU-27 doseglo šesto zaporedno letno povečanje investicij.

Realna rast BDP, 2009–2019

Nacionalni računi so vir številnih dobro znanih gospodarskih kazalnikov, ki so predstavljeni v tem članku. Bruto domači proizvod (BDP) je najpogosteje uporabljeno merilo celotnega obsega gospodarstva, izvedeni kazalniki, kot je BDP na prebivalca – na primer v eurih ali prilagojen za razlike v ravneh cen (kot je izražen v standardih kupne moči (SKM)) –, pa se pogosto uporabljajo za primerjavo življenjskih standardov ali spremljanje ekonomske konvergence ali divergence v Evropski uniji (EU).

Poleg tega lahko rast posebnih sestavnih delov BDP in povezanih kazalnikov, kot so kazalniki za gospodarsko proizvodnjo, uvoz in izvoz, domačo (zasebno in javno) potrošnjo ali investicije, ter podatki o razdelitvi dohodka in prihrankov pomagajo podrobneje spoznati glavna gonila gospodarske dejavnosti, zato so lahko podlaga za pripravo, spremljanje in vrednotenje posameznih politik EU.

Ta članek je objavljen vsako leto z letnimi podatki. Ta izdaja za leto 2020 opisuje le razmere do leta 2019. Zato bodo prve ugotovitve o morebitnih posledicah, povezanih s COVID-19, možne šele v izdaji članka za leto 2021, celoten obseg krize pa se bo razkril v poznejših izdajah.

Full article

Razvoj BDP v EU-27: rast od leta 2014

Posledica svetovne finančne in gospodarske krize je bila huda recesija leta 2009 v EU-27 (glej Sliko 1), ki ji je sledilo okrevanje gospodarstva leta 2010. Kriza se je pred tem začela na Japonskem in v ZDA, kjer so bile negativne letne stopnje spremembe za BDP (realno) evidentirane že leta 2008, in se poglobila leta 2009, preden se je trend obrnil leta 2010. V nasprotju s tem se je hitra rast gospodarske proizvodnje na Kitajskem (vključno s Hongkongom) med krizo nadaljevala (pri čemer je vsako leto znašala skoraj 10 %), v naslednjih letih pa se je nekoliko upočasnila, vendar je ostala precej večja kot v vseh drugih gospodarstvih, prikazanih na Sliki 1.

Kriza je bila v EU-27 očitna že leta 2008, ko se je stopnja povečanja BDP bistveno znižala, temu pa je sledilo zmanjšanje realnega BDP za 4,3 % v letu 2009. Ob okrevanju gospodarstva v EU-27 se je indeks BDP (na podlagi verižnih obsegov) leta 2010 povečal za 2,2 %, leta 2011 pa še za 1,8 %. Nato se je leta 2012 skrčil za 0,7 %, sprememba v letu 2013 je bila zanemarljiva, v letu 2014 pa je bila evidentirana pozitivna stopnja spremembe (1,6 %). V obdobju 2015–2018 je bila rast razmeroma stabilna, in sicer je vsako leto znašala med 2,0 % in 2,8 %. Leta 2019 se je rast upočasnila, saj je EU-27 zabeležila realno povečanje BDP v višini 1,5 %.

V euroobmočju (EO-19) so bile ustrezne stopnje spremembe podobne stopnjam spremembe, evidentiranim v EU-27: upada, evidentirana v letih 2009 in 2012, sta bila večja (–4,5 % in –0,9 %) kot v EU-27 in tisti iz leta 2012 se je nadaljeval tudi leta 2013 (–0,2 %), medtem ko leta 2013 v EU-27 ni bilo sprememb. Čeprav je bila v euroobmočju rast evidentirana vsako leto, ko je bila tudi v EU-27, je bila stopnja rasti v euroobmočju običajno 0,1 ali 0,2 odstotne točke nižja. V obdobju 2009–2019 je bila realna rast BDP v euroobmočju nekoliko manjša od tiste v EU-27 kot celoti.

Slika 1: Realna stopnja spremembe BDP, 2009–2019
(odstotna sprememba v primerjavi s prejšnjim letom)
Vir: Eurostat (naida_10_gdp)

V EU se je realna rast BDP zelo spreminjala, in to tako skozi čas kot tudi med državami članicami EU (glej Tabelo 1). Gospodarska rast se je po upadu leta 2009, ki je bil značilen za vse države članice EU, razen za Poljsko, v letu 2010 povrnila v 23 državah članicah, rast pa je bila tudi leta 2011 evidentirana v 23 državah članicah. Vendar se je ta razvoj leta 2012 spremenil, saj je malo več kot polovica (14) držav članic poročala o gospodarski rasti, v preostalih državah članicah pa se je proizvodnja zmanjšala. Nato je velika večina držav članic znova evidentirala rast, pri čemer je pozitivno stopnjo spremembe leta 2013 imelo 16 držav, leta 2014 je število takih držav naraslo na 23, v letih 2015 in 2016 pa na 26. Leta 2017 (prvič po letu 2007) in znova v letih 2018 in 2019 je pozitivno stopnjo spremembe imelo vseh 27 držav članic. Edina država članica z negativno stopnjo spremembe v letih 2015 in 2016 je bila Grčija, ki je po 0,7-odstotni rasti leta 2014 v letih 2015 in 2016 evidentirala padec v višini 0,4 % oziroma 0,2 %, v obdobju med letoma 2009 in 2013 pa pet zaporednih zmanjšanj gospodarske proizvodnje.

Tabela 1: Realna stopnja spremembe BDP, 2009–2019
Vir: Eurostat (naida_10_gdp)

Najvišje letne stopnje rasti realnega BDP v letu 2019 so bile evidentirane na Irskem (5,6 %), Madžarskem (4,9 %) in Malti (4,7 %), najnižje stopnje spremembe pa v Nemčiji (0,6 %) in Italiji (0,3 %).

Povprečna letna rast BDP je v zadnjem desetletju v EU-27 znašala 1,6 %, v euroobmočju pa 1,4 %

Poljska je imela v celotnem obdobju, prikazanem v Tabeli 1, stalno pozitivne stopnje spremembe, enako pa med državami nečlanicami, prikazanimi v tabeli, velja tudi za Albanijo, Kosovo* (podatki za obdobje 2009–2018) in Kitajsko (podatki za obdobje 2009–2018). Belgija, Bolgarija, Danska, Estonija, Francija, Irska, Litva, Malta, Nemčija in Slovaška so imele leta 2019 deseto zaporedno pozitivno letno stopnjo spremembe; enako velja tudi za Norveško, Švico, Združene države Amerike in Združeno kraljestvo, Turčija pa je imela leta 2018 deveto zaporedno pozitivno letno stopnjo spremembe.

Zaradi učinkov svetovne finančne in gospodarske krize se je skupna gospodarska uspešnost držav članic EU glede na analize razvoja v zadnjem desetletju poslabšala. Povprečni letni stopnji rasti EU-27 in euroobmočja (EO-19) v obdobju 2009–2019 sta bili 1,6 % oziroma 1,4 % (glej Tabelo 1). Glede na to merilo je imela med državami članicami največjo rast Irska (povprečna letna rast v višini 6,0 %, v kar je zajeto izjemno povečanje leta 2015, kar odraža dejavnosti mednarodnih podjetij), ki so ji sledile Malta (5,7 %), Estonija (3,7 %), Poljska (3,6 %) in Litva (3,5 %; opozoriti je treba na prekinitev serije). Nasprotno pa povprečna letna rast ni presegla 1,0 % na Portugalskem in v Italiji, skupni razvoj realnega BDP v obdobju 2009–2019 pa je bil negativen v Grčiji.

Primerjave med državami se pogosto izvajajo na podlagi standardov kupne moči (SKM), ki so vrednosti, prilagojene tako, da se upoštevajo razlike v ravneh cen med državami. Opozoriti je treba, da so podatki na slikah 2 in 3 ter v Tabeli 2 v tekočih cenah ter se zaradi inflacije in spreminjanja deviznih tečajev ne bi smeli uporabljati za izračun stopenj spremembe.

Leta 2019 je BDP v EU-27 znašal 13,9 bilijona SKM (13 900 milijard SKM) – za EU-27 1 SKM znaša 1 EUR. BDP v EU-27, izražen v SKM, je tako ostal večji od tistega v Združenih državah Amerike v vsakem letu obdobja 2009–2019 (kot je prikazano na Sliki 2; vendar je treba upoštevati, da so podatki, izraženi v SKM, namenjeni primerjavam med državami in ne kronološkim primerjavam, saj jih iz metodoloških razlogov ni mogoče obravnavati kot časovne vrste). Zanimivo je, da je imela Kitajska v preteklosti nižjo stopnjo gospodarske proizvodnje kot EU-27 ali ZDA, vendar se je to zaradi hitrega preoblikovanja in nenehne širitve kitajskega gospodarstva spremenilo. Kitajski BDP, izražen v SKM, je leta 2013 dosegel stopnjo, ki je bila prvič višja od stopnje, evidentirane za EU-27. Leta 2016 pa je dosegel stopnjo, kot je bila evidentirana v ZDA, in jo leta 2017 presegel (Kitajska od takrat ohranja tak položaj).

Slika 2: BDP v tekočih tržnih cenah, 2009–2019
(v milijardah SKM)
Vir: Eurostat (prc_ppp_ind)

Leta 2019 je Nemčija prispevala eno petino BDP v EU-27, merjenega v SKM

Euroobmočje je leta 2019 prispevalo 81,1 % BDP v EU-27 (merjenega v SKM), leta 2009 pa 83,2 %. Leta 2019 je vsota gospodarstev štirih največjih držav članic EU-27 (Francije, Italije, Nemčije in Španije) znašala malo več kot tri petine (60,7 %) BDP v EU-27, tj. 2,0 odstotne točke manj kot pred desetletjem (leta 2009). Nemčija je leta 2019 sama prispevala 22,4 % BDP v EU-27, kar pomeni povečanje v primerjavi z letom 2009, ko je ta delež znašal 21,5 %. Deleži treh drugih največjih držav članic so se v obdobju 2009–2019 zmanjšali za 1,8 odstotne točke v Italiji, 1,0 odstotne točke v Španiji in 0,1 odstotne točke v Franciji.

Leta 2019 je BDP na prebivalca v EU-27 v povprečju znašal 31 100 EUR

Za oceno življenjskih standardov se običajno uporabi BDP na prebivalca, tj. BDP, ki je prilagojen velikosti gospodarstva glede na število prebivalcev: leta 2019 je bilo v EU-27 448 milijonov prebivalcev. V EU-27 je leta 2019 povprečni BDP na prebivalca (v tekočih cenah) znašal 31 100 EUR. Vrednosti, izražene v SKM, so bile prilagojene razlikam v ravneh cen med državami. Sorazmerni položaj posameznih držav je mogoče izraziti s primerjavo s povprečjem EU-27, katerega vrednost je določena na 100 (glej desno polovico Tabele 2). Na podlagi tega ukrepa je bila najvišja vrednost med državami članicami EU-27 evidentirana za Luksemburg, kjer je BDP na prebivalca v SKM leta 2019 znašal približno 2,6-krat toliko kot povprečje EU-27 (kar je delno pojasnjeno s pomenom čezmejnih delavcev iz Belgije, Francije in Nemčije). Po drugi strani pa je BDP na prebivalca v SKM v Bolgariji znašal nekoliko več kot polovico povprečja EU-27.

Tabela 2: BDP v tekočih tržnih cenah, 2009 in 2017–2019
Vir: Eurostat (prc_ppp_ind)

Razvoj podatkov, izraženih v SKM, v zadnjem desetletju kaže na to, da so se življenjski standardi nekoliko zbližali. Večina držav članic, ki so se EU pridružile v letih 2004, 2007 ali 2013, se je z vrednosti v letu 2009, ki je bila nekoliko nižja od povprečja EU-27, v letu 2019 kljub nekaj nazadovanja med svetovno finančno in gospodarsko krizo približala povprečju EU-27 – glej Sliko 3. Ciper je bil izjema, saj je bil prej nad povprečjem EU-27 (106 % povprečja EU-27 v letu 2009), nato pa je zdrsnil pod povprečje (89 %). Med starejšimi državami članicami sta z ravni nad povprečjem EU-27 na raven pod povprečjem zdrsnili tudi Italija in Španija. Grčija in Portugalska sta se še bolj oddaljili od povprečja EU-27. Danska, Luksemburg in Nemčija so se še bolj dvignile nad povprečje EU-27, kot se je najopazneje tudi Irska. Ostale države članice EU-15 – Avstrija, Belgija, Francija, Švedska, Finska in Nizozemska – so se z ravni nad povprečjem EU-27 v letu 2009 bolj približale povprečju EU-27 v letu 2019 (vendar so bile še vedno nad njim).

Slika 3: BDP na prebivalca v tekočih tržnih cenah, 2009 in 2019
(EU-27 = 100; na podlagi SKM na prebivalca)
Vir: Eurostat (prc_ppp_ind)

Bruto dodana vrednost gospodarske dejavnosti v EU-27

Približno tri četrtine skupne dodane vrednosti EU-27 je leta 2019 ustvaril storitveni sektor

Kar zadeva BDP z vidika proizvodnje, Tabela 3 prikazuje pregled sorazmernega pomena desetih gospodarskih dejavnosti (kakor so opredeljene v NACE Rev. 2) glede na njihov prispevek k skupni bruto dodani vrednosti v tekočih osnovnih cenah.

Delež dodane vrednosti industrije v EU-27 se je v obdobju 2009–2019 povečal za 0,7 odstotne točke na 19,7 % in tako prehitel delež trgovine, prometa, nastanitve in gostinskih storitev kot največje od teh desetih dejavnosti; delež skupne bruto dodane vrednosti trgovine, prometa, nastanitve in gostinskih storitev je bil v letih 2009 in 2019 enak in je znašal 19,3 %. Največje povečanje v tem obdobju z 10,2 % na 11,3 %, kar znaša 1,1 odstotne točke, je bilo evidentirano za strokovne, znanstvene, tehnične, upravne in podporne storitve (v nadaljnjem besedilu: poslovne storitve), ki so postale četrta največja dejavnost in tako prehitele poslovanje z nepremičninami. Edine druge dejavnosti, katerih delež se je povečal, so bile informacijske in komunikacijske storitve (5,0 %, kar pomeni povečanje za 0,3 odstotne točke) ter kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo (1,8 %, kar pomeni povečanje za 0,1 odstotne točke).

Tretja največja dejavnost leta 2019 (glede na bruto dodano vrednost) so bile dejavnosti javne uprave, obrambe, izobraževanja, zdravstva in socialnega varstva, njihov delež skupne dodane vrednosti pa se je leta 2019 zmanjšal za 0,6 odstotne točke in je znašal 18,7 %. Drugi dejavnosti, pri katerih so bila evidentirana podobno velika zmanjšanja deleža proizvodnje, sta bili gradbeništvo (5,6 %, kar pomeni zmanjšanje za 0,6 odstotne točke) ter finančne in zavarovalniške storitve (4,5 %, kar pomeni zmanjšanje za 0,7 odstotne točke). Pri obeh preostalih dejavnostih je bilo evidentirano manjše zmanjšanje deleža proizvodnje: delež poslovanja z nepremičninami se je zmanjšal za 0,1 odstotne točke na 10,8 %, s čimer se je ta dejavnost s četrte največje premaknila na peto; drugi najmanjši prispevek (pred kmetijstvom, gozdarstvom in ribištvom) so zagotovile kulturne, razvedrilne in druge storitve, katerih delež se je zmanjšal za 0,3 odstotne točke in je znašal 3,3 %.

Tabela 3: Bruto dodana vrednost v tekočih osnovnih cenah, 2009 in 2019
(delež skupne bruto dodane vrednosti v %)
Vir: Eurostat (nama_10_a10)

Prispevek storitev v skupni bruto dodani vrednosti EU-27 je leta 2019 znašal 72,9 %, leta 2009 pa 73,2 %. Relativni pomen storitev je bil posebno velik v Luksemburgu, na Malti, Cipru, v Franciji, Grčiji, na Nizozemskem, v Belgiji in na Portugalskem, kjer so storitve prispevale vsaj tri četrtine skupne dodane vrednosti. Nasprotno pa je delež storitev na Irskem, Češkem, v Romuniji, na Poljskem, Slovaškem, v Sloveniji in na Madžarskem znašal med 61 % in 66 %, pri čemer so vse države evidentirale razmeroma velike deleže za industrijo.

Razvoj gospodarskih dejavnosti je šel v zadnjem desetletju v različne smeri

Strukturne spremembe so vsaj delno posledica pojavov, kot so tehnološke spremembe, razvoj relativnih cen, zunanje izvajanje in globalizacija, zaradi česar so bile proizvodne dejavnosti in nekatere storitve (tiste, ki jih je mogoče zagotavljati na daljavo, na primer prek spleta ali s klicnimi centri) pogosto preseljene v regije z nižjimi stroški dela v državah EU-27 in zunaj njih. Poleg tega so svetovna finančna in gospodarska kriza ter njene posledice precej vplivale na več dejavnosti, vendar je bil glavni učinek krize pri večini dejavnosti viden v obdobju 2007–2009, povedano drugače pred časovno vrsto, prikazano na slikah 4 in 5.

Proizvodnja kmetijstva, gozdarstva in ribištva v EU-27 je v obdobju 2009–2014 nihala, pri čemer so stopnje spremembe znašale od –4,7 % do 5,4 %. Nato so bile spremembe bolj umirjene – z zmanjšanji v višini 0,7 % leta 2015 in 1,1 % leta 2016, čemur so sledila tri sorazmerno majhna povečanja (od 0,4 % do 1,3 %) med letoma 2017 in 2019. Proizvodnja je bila leta 2019 skupno za 5,0 % večja, kot je bila leta 2009. Industrijska proizvodnja EU-27 se je v obdobju 2009–2011 povečala za 11,9 %, saj se je okrepila po krizi, v obdobju 2011–2013 pa se je zmanjšala za 2,3 %. Nato se je naslednja štiri leta razmeroma hitro povečevala (od 2,4 % do 3,3 % na leto), leta 2018 je bila njena rast bolj umirjena (1,9 %), leta 2019 pa se je skrčila za 0,5 %. Industrijska proizvodnja je bila leta 2019 za 24,5 % večja kot leta 2009. Recesija po krizi je bila največja in najdaljša v gradbeništvu, saj se je njegova proizvodnja v obdobju 2009–2013 (pri čemer se je zmanjšala že v letih 2008 in 2009) po vsej EU-27 zmanjšala za 14,9 %, zmanjšanje pa je bilo značilno za vsako leto v tem obdobju. Evidentirano povečanje v gradbeništvu v letu 2015 za 1,6 % (po tem ko leta 2014 ni bilo sprememb) je tako pomenilo prvo letno rast v osmih letih, čemur je do leta 2019 sledila rast v višini od 1,3 % do 3,8 %. Proizvodnja v gradbeništvu je bila leta 2019 kljub temu nedavnemu obdobju trajne rasti za 3,4 % manjša, kot je bila leta 2009 (in torej precej manjša kot pred začetkom krize).

Dve storitveni dejavnosti – informacijske in komunikacijske storitve ter poslovanje z nepremičninami – sta vsako leto v obdobju 2009–2019 objavili pozitivne letne stopnje spremembe. Podobno stanje je bilo evidentirano za poslovne storitve, razen majhnega zmanjšanja v višini 0,2 % leta 2012, za dejavnosti javne uprave, obrambe, izobraževanja, zdravstva in socialnega varstva, razen tega da leta 2012 ni bilo sprememb, leta 2013 pa je bilo evidentirano majhno zmanjšanje v višini 0,1 %, ter za trgovino, promet, nastanitev in gostinske storitve, razen zmanjšanja v višini 0,5 % leta 2013. Med navedenimi dejavnostmi so najhitrejšo skupno rast v obdobju 2009–2019 dosegle informacijske in komunikacijske storitve, saj je bila proizvodnja leta 2019 za 48,9 % večja kot leta 2009; najpočasnejša rast je bila evidentirana za dejavnosti javne uprave, obrambe, izobraževanja, zdravstva in socialnega varstva (skupno do 9,5 %). V obeh preostalih storitvenih dejavnostih, tj. finančne in zavarovalniške storitve ter kulturne, razvedrilne in druge storitve, so bili evidentirani tri leta zmanjšanja proizvodnje v obdobju 2009–2019 in razmeroma skromna skupna rast v višini 5,4 % oziroma 4.8 %.

Leta 2019 so v primerjavi z letom 2018 vse dejavnosti v EU-27 poročale o rasti bruto dodane vrednosti, razen za industrijo. Dejavnosti z največjo rastjo so bile informacijske in komunikacijske dejavnosti (3,9 %) ter gradbeništvo (3,4 %). Industrijska proizvodnja se je zmanjšala za 0,5 %, pri drugih dejavnostih pa je bila rast najpočasnejša v kmetijstvu, gozdarstvu in ribištvu (0,4 %).

Slika 4: Rast realne bruto dodane vrednosti, EU-27, 2009–2019
(2010 = 100)
Vir: Eurostat (nama_10_a10)

Slika 5: Rast realne bruto dodane vrednosti, EU-27, 2009–2019
(2010 = 100)
Vir: Eurostat (nama_10_a10)

Produktivnost dela

Za izničenje učinkov inflacije je mogoče produktivnost dela na zaposlenega izračunati na podlagi podatkov, prilagojenih za spremembe cen. Iz analize produktivnosti dela na zaposlenega v realnem smislu (na podlagi verižnih obsegov) v desetletnem obdobju 2009–2019 je razviden porast za večino gospodarskih dejavnosti v EU-27, pri čemer so največje povečanje produktivnosti evidentirali kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo (skupaj za 30,1 %), industrija (24,3 %) ter informacijske in komunikacijske storitve (22,8 %) – glej Sliko 6. Opozoriti je treba, da je mogoče natančno primerjavo ravni produktivnosti dela v realnem smislu med dejavnostmi analizirati le za referenčno leto 2010, saj verižnih obsegov ni mogoče sešteti.

Slika 6: Realna produktivnost dela, EU-27, 2009, 2014 in 2019
(v tisoč EUR na zaposlenega)
Vir: Eurostat (nama_10_a10) in (nama_10_a10e)

Drugi podatki o razvoju realne produktivnosti dela, izmerjene na zaposlenega ali opravljeno uro, so prikazani v Tabeli 4. Produktivnost dela na zaposlenega se je v obdobju 2009–2019 realno povečala v skoraj vseh državah članicah EU-27, razen v Grčiji, kjer se je navedena produktivnost zmanjšala (za Malto podatki niso na voljo). V istem obdobju se je produktivnost dela na opravljeno uro prav tako povečala v vseh državah članicah EU-27, razen v Grčiji (tudi pri tej produktivnosti dela podatki za Malto niso na voljo). Če ne upoštevamo navedenih držav članic s prekinitvijo serije (glej Tabelo 4), so bila največja povečanja (v deležih) za obe meri realne produktivnosti dela evidentirana v Romuniji, Bolgariji, Estoniji in Latviji, najmanjša pa (razen v Grčiji) v Luksemburgu in Italiji.

Tabela 4: Realna produktivnost dela, 2009, 2014 in 2019
Vir: Eurostat (nama_10_gdp) in (nama_10_a10_e)

Izdatki gospodinjstev za potrošnjo

Kar zadeva analizo razvoja sestavnih delov BDP z vidika izdatkov, so se izdatki za končno potrošnjo v EU-27 v obdobju 2009–2019 po obsegu povečali za 10,8 % (glej Sliko 7), in to kljub rahlima padcema v letih 2012 in 2013. Izdatki za končno potrošnjo sektorja država so se v obdobju 2009–2019 povečevali nekoliko počasneje, in sicer so se povečali za 10,0 %. V istem obdobju so bile bruto investicije v osnovna sredstva razmeroma nestanovitne: v obdobju 2009–2011 so se povečale za 8,2 %, v obdobju 2011–2013 so padle za skoraj enako vrednost (8,1 %), nato pa so se do leta 2019 povečevale, in sicer za 26,9 % v obdobju 2013–2019. Rast izvoza je bila v obdobju 2009–2013 ter letu 2017 večja od rasti uvoza, rast uvoza pa je bila večja v petih od šestih let v obdobju 2014–2019. V obdobju 2009–2019 se je izvoz skupno povečal za 61,0 %, uvoz pa za 55,3 %.

Slika 7: Razvoj realnih izdatkov za potrošnjo, bruto investicij v osnovna sredstva, izvoza in uvoza, EU-27, 2009–2019
(2010 = 100)
Vir: Eurostat (nama_10_gdp)

Izdatki za potrošnjo pri gospodinjstvih in nepridobitnih institucijah, ki opravljajo storitve za gospodinjstva, v EU-27 so se leta 2009 zmanjšali, povečali leta 2010 (za 0,9 % v smislu obsega) in leta 2011 (0,3 %), nato pa je znova sledilo zmanjšanje v letu 2012 (za 0,9 %) in letu 2013 (za 0,5 %). Nato so se ti izdatki šest zaporednih let povečevali, pri čemer se je rast najprej povečala z 1,1 % na 2,2 %, nato pa se je upočasnila in leta 2019 dosegla 1,6 %.

Leta 2010 se je rast splošnih javnofinančnih odhodkov po obsegu v EU-27 upočasnila, pri čemer je ta stopnja spremembe med letoma 2011 in 2013 ostala razmeroma stabilna (v razponu od –0,2 % do 0,4 %), nato pa se je v obdobju 2014–2019 znova nekoliko okrepila (in sicer je znašala od 1,0 % do 2,0 %).

Investicije

Kljub povečanju leta 2011 (2,0 %) si bruto investicije v osnovna sredstva v EU-27 po strmem padcu leta 2009 (–11,3 %) niso v celoti opomogle, njihova stopnja spremembe pa je v letih 2012 in 2013 spet postala negativna. Vendar so se v obdobju 2014–2019 bruto investicije v osnovna sredstva v EU-27 vsako leto povečale v razponu od 2,1 % do 5,6 %.

Slika 8: Realna letna stopnja spremembe sestavnih delov izdatkov BDP, EU-27, 2009–2019
(%)
Vir: Eurostat (nama_10_gdp)

Prispevek izdatkov gospodinjstev in nepridobitnih institucij, ki opravljajo storitve za gospodinjstva, za potrošnjo, izraženo v tekočih cenah, je leta 2019 znašal 53,2 % BDP v EU-27, delež bruto investicij v osnovna sredstva 22,5 %, delež splošnih javnofinančnih odhodkov pa 20,6 %, medtem ko je saldo menjave blaga in storitev s tujino znašal 3,8 % (glej Sliko 9).

Slika 9: Sestavni deli izdatkov BDP v tekočih tržnih cenah, EU-27, 2019
(delež BDP v %)
Vir: Eurostat (nama_10_gdp), (tec00009), (tec00010), (tec00011) in (tec00110)

Intenzivnost investicij se je med državami članicami EU-27 precej razlikovala (glej Sliko 10), v čemer se lahko deloma kažejo različne stopnje gospodarskega razvoja in dinamika rasti v zadnjih letih. Leta 2019 so bruto investicije v osnovna sredstva (v tekočih cenah) kot delež BDP znašale 22,1 % v EU-27 in skoraj enako (22,0 %) v euroobmočju. Zdaleč največje so bile na Irskem (45,6 %), deleži, ki so presegli 25,0 %, pa so bili evidentirani tudi na Madžarskem (28,6 %), Češkem (26,2 %) in v Estoniji (26,1 %). Zdaleč najmanjši delež pa je bil v Grčiji (11,4 %).

Slika 10: Bruto investicije v osnovna sredstva v tekočih tržnih cenah, 2019
(delež BDP v %)
Vir: Eurostat (nama_10_gdp)

Veliko večino investicij v EU-27 je izvedel zasebni sektor, kot je razvidno iz Tabele 5: leta 2019 so investicije podjetij in gospodinjstev znašale 19,4 % BDP v EU-27, medtem ko je bil enakovredni podatek za investicije javnega sektorja 3,0 %. Glede na BDP sta imeli Madžarska in Ciper (obe 5,8 %; podatki za leto 2018) največji delež javnih investicij v razmerju do BDP, medtem ko so bile investicije poslovnega sektorja največje na Irskem (19.1 %; podatki za leto 2018), Češkem (16,9 %) in Švedskem (16,4 %), investicije gospodinjstev pa na Finskem (7,2 %) in Cipru (7,1 %; podatki za leto 2018). Investicije gospodinjstev (kot delež BDP) so bile leta 2018 znatno manjše kot leta 2009 v Grčiji, na Cipru, v Španiji in na Irskem, bistveno večje pa v Romuniji (če leto 2019 primerjamo z letom 2009).

Tabela 5: Investicije v tekočih tržnih cenah, 2009, 2014 in 2019
(delež BDP v %)
Vir: Eurostat (nasa_10_ki)

Dohodek

Analiza BDP v EU-27 z vidika dohodka kaže, da so nadomestila za zaposlene, ki so v letu 2019 znašala 47,5 % BDP v tekočih tržnih cenah, prevladovala nad razdelitvijo med proizvodnimi dejavniki dohodka iz procesa proizvodnje. Delež bruto poslovnega presežka in raznovrstnega dohodka je znašal 40,6 % BDP, delež davkov na proizvodnjo in uvoz brez subvencij pa 11,9 % (glej Sliko 11). Irska je imela najmanjši delež nadomestil za zaposlene v BDP (28,2 %), sledi pa ji Grčija (34,7 %), medtem ko so bili deleži, ki so presegali 50,0 %, evidentirani v Sloveniji, Franciji, na Danskem in v Nemčiji (kjer je bil ta delež največji in je znašal 53,6 %). V primeru Irske je ta posebej majhen delež posledica vplivov, povezanih z globalizacijo (v angleščini).

Slika 11: Razdelitev dohodka v tekočih tržnih cenah, 2019
(delež BDP v %)
Vir: Eurostat (nama_10_gdp)

Agregati dohodka so do leta 2011 okrevali po izgubah, ki so jih utrpeli med finančno in gospodarsko krizo. Dohodki od nadomestila za zaposlene so se v EU-27 v obdobju 2009–2019 vsako leto povečali, pri čemer so v tem obdobju pridobili 30,5 % (izraženo v tekočih cenah). Za bruto poslovni presežek in raznovrstni dohodek je bila skupna rast skoraj enaka (za 29,9 %); to povečanje so sestavljala vsakoletna povečanja, razen za leto 2012. Dohodek od davkov na proizvodnjo in uvoz se je v obdobju 2009–2019 vsako leto povečal, kar je povzročilo skupno rast v višini 43,1 %.

Slika 12: Razvoj dohodka v tekočih tržnih cenah, EU-27, 2009–2019
(2009 = 100)
Vir: Eurostat (nama_10_gdp)

Potrošnja gospodinjstev

Izdatki gospodinjstev za potrošnjo so v letu 2019 v 17 od 27 držav članic EU-27 znašali najmanj polovico BDP (v tekočih tržnih cenah); ta delež je bil največji v Grčiji (65,2 %) in na Cipru (63,9 %). Najmanjši pa je bil v Luksemburgu (27,8 %), ki je imel kljub temu daleč največje povprečne izdatke gospodinjstev za potrošnjo na prebivalca (23 010 SKM) – glej Tabelo 6 –, tudi po prilagoditvi za upoštevanje razlik v ravneh cen med državami članicami.

Tabela 6: Izdatki gospodinjstev za potrošnjo, 2009, 2014 in 2019
Vir: Eurostat (nama_10_gdp) in (nama_10_pc)

Poleg Luksemburga sta imeli leta 2019 razmeroma velike povprečne izdatke gospodinjstev za potrošnjo na prebivalca, merjene v SKM, tudi Avstrija (19 990 SKM) in Nemčija (19 450 SKM). Bolgarija pa je bila edina država članica EU-27, ki je poročala o povprečnih izdatkih gospodinjstev za potrošnjo na prebivalca, manjših od 10 000 SKM.

Iz analize realnega razvoja povprečnih izdatkov za potrošnjo na prebivalca v eurih (na podlagi indeksa verižnega obsega) v obdobju 2014–2019 je razvidno, da je bila najhitrejša rast evidentirana v Romuniji, Bolgariji, na Madžarskem in v Litvi. Avstrija je evidentirala najpočasnejšo rast izdatkov gospodinjstev za potrošnjo na prebivalca, ki so se v obdobju 2014–2019 vsako leto v povprečju povečali za 0,4 %, povprečna povečanja, manjša od 1,0 %, pa so bila vsako leto evidentirana tudi v Luksemburgu (0,5 %) in Grčiji (0,8 %).

Izvorni podatki za tabele in grafe

Nacionalni računi in BDP: tabele in slike (v angleščini)

Podatkovni viri

Evropski sistem nacionalnih in regionalnih računov (ESR) določa metodologijo za pripravo nacionalnih računov v EU. Sedanja različica ESR 2010 (v angleščini) je bila sprejeta maja 2013 in se uporablja od septembra 2014. Popolnoma je skladna s svetovnimi smernicami za nacionalne račune, 2008 SNA (v angleščini). Opozoriti je treba, da je večina držav članic EU-27 med avgustom in oktobrom 2019 spremenila referenčna merila. Za več podrobnosti glej spletišče Eurostata (v angleščini) in zlasti ta dokument (v angleščini).

BDP in glavni sestavni deli

Glavni agregati nacionalnih računov se pripravljajo v institucionalnih enotah, in sicer nefinančnih ali finančnih družbah, sektorju država, gospodinjstvih in nepridobitnih institucijah, ki opravljajo storitve za gospodinjstva (NPISG).

Podatki na področju nacionalnih računov zajemajo informacije o sestavnih delih BDP, zaposlovanju, agregatih končne potrošnje in prihrankih. Veliko teh spremenljivk se izračunava letno in četrtletno.

BDP je osrednje merilo nacionalnih računov, ki povzema gospodarski položaj države (ali regije). Izračuna se lahko z različnimi pristopi: s proizvodnim pristopom, odhodkovnim pristopom in dohodkovnim pristopom.

Analiza BDP na prebivalca odpravlja vpliv absolutne velikosti populacije, kar olajšuje primerjave med različnimi državami. BDP na prebivalca je širok gospodarski kazalnik življenjskih standardov. Podatke o BDP v nacionalnih valutah je mogoče pretvoriti v standarde kupne moči (SKM) z uporabo paritet kupne moči (PKM), ki izražajo kupno moč vsake valute, namesto da bi se uporabili tržni devizni tečaji; tako se odpravijo razlike v ravneh cen med državami. Indeks obsega BDP na prebivalca v SKM je izražen glede na povprečje EU-27 (katerega vrednost je določena na 100). Če je indeks države višji/nižji od 100, je raven BDP te države na prebivalca nad/pod povprečjem EU-27; ta indeks je namenjen primerjavam med državami, ne pa kronološkim primerjavam.

Namen izračuna letne stopnje spremembe BDP na podlagi indeksov verižnega obsega (realne spremembe) je omogočiti primerjave dinamike gospodarskega razvoja skozi čas in med različno velikimi gospodarstvi, in sicer ne glede na ravni cen.

Dopolnilni podatki

Gospodarsko proizvodnjo je mogoče analizirati tudi po dejavnosti. Na najbolj agregatni ravni analize je navedenih deset poglavij NACE: kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo; industrija; gradbeništvo; trgovina, promet, nastanitev in gostinske storitve; informacijske in komunikacijske storitve; finančne in zavarovalniške storitve; poslovanje z nepremičninami; strokovne, znanstvene, tehnične, upravne in podporne storitve; javna uprava, obramba, izobraževanje, zdravstvo in socialno varstvo; kulturne, razvedrilne, rekreacijske, druge storitve ter dejavnosti gospodinjstev in eksteritorialnih organizacij in teles.

Analiza proizvodnje po dejavnostih skozi čas se lahko olajša z uporabo merila obsega (realne spremembe) – povedano drugače, z deflacioniranjem vrednosti proizvodnje za odpravo učinka cenovnih sprememb; vsaka dejavnost se deflacionira posebej, da se izrazijo spremembe cen povezanih proizvodov.

Dodatni niz podatkov o nacionalnih računih se uporabi v okviru analiz konkurenčnosti, in sicer kazalniki v zvezi s produktivnostjo delovne sile, kot so mere produktivnosti dela. Mere produktivnosti, izražene v SKM, so zlasti uporabne za primerjave med državami. Namen BDP na zaposlenega je prikazati skupno stanje produktivnosti v nacionalnih gospodarstvih. Upoštevati pa bi bilo treba, da je ta mera odvisna od strukture skupne zaposlenosti in se lahko na primer zniža s prehodom z dela s polnim delovnim časom na delo s krajšim delovnim časom. BDP na opravljeno uro jasneje prikazuje produktivnost, saj se pogostost dela s krajšim delovnim časom med državami in dejavnostmi precej razlikuje.

Letni podatki o izdatkih gospodinjstev so na voljo v nacionalnih računih, pripravljenih z makroekonomskim pristopom. Drug vir analize izdatkov gospodinjstev je anketa o porabi v gospodinjstvih (HBS): informacije zanjo se pridobijo tako, da so gospodinjstva pozvana k vodenju dnevnika o opravljenih nakupih, tako pridobljene informacije pa veliko podrobneje zajemajo blago in storitve ter vrste družbenogospodarske analize, ki so na voljo. HBS se izvede in objavi samo vsakih pet let: zadnje referenčno leto, za katero so podatki zdaj na voljo, je leto 2015, čeprav (v času priprave tega dokumenta) podatki še niso na voljo za dve državi članici EU-27 (Dansko in Francijo).

Ozadje

Evropske institucije, vlade, centralne banke ter drugi gospodarski in socialni organi v javnem in zasebnem sektorju potrebujejo niz primerljivih in zanesljivih statističnih podatkov, na katerih bodo temeljile njihove odločitve. Nacionalni računi se lahko uporabljajo za različne vrste analiz in vrednotenj. Uporaba mednarodno sprejetih konceptov in opredelitev omogoča analizo različnih gospodarstev, na primer soodvisnosti med gospodarstvi držav članic EU ali primerjavo med EU in državami nečlanicami.

Poslovni cikel in analiza makroekonomske politike

Ena od glavnih rab nacionalnih računov se nanaša na potrebo po zagotovitvi podpore odločitvam na področju evropske gospodarske politike in doseganju ciljev ekonomske in monetarne unije (EMU) z visokokakovostnimi kratkoročnimi statističnimi podatki, ki omogočajo spremljanje makroekonomskega razvoja in pridobitev nasvetov na področju makroekonomske politike. Tako je ena od najosnovnejših in tradicionalnih rab nacionalnih računov količinska opredelitev stopnje rasti gospodarstva, preprosto imenovana rast BDP. Osrednji podatki nacionalnih računov se uporabljajo zlasti za razvoj in spremljanje makroekonomskih politik, podrobni podatki nacionalnih računov pa se lahko uporabljajo tudi za razvoj sektorskih ali industrijskih politik, zlasti z analizo input-output tabel.

Evropska centralna banka (ECB) je že od nastanka EMU leta 1999 eden od glavnih uporabnikov nacionalnih računov. Strategija ECB za oceno tveganj za stabilnost cen temelji na dveh analitičnih perspektivah, imenovanih „dva stebra“: ekonomski analizi in monetarni analizi. Veliko monetarnih in finančnih kazalnikov se torej ovrednoti glede na druge upoštevne podatke, ki omogočajo kombinacijo monetarne, finančne in ekonomske analize, kot so agregati ključnih nacionalnih računov. Tako je mogoče monetarne in finančne kazalnike analizirati v okviru preostalega gospodarstva.

Generalni direktorat za gospodarske in finančne zadeve spremlja gospodarski razvoj. EU ima letni cikel usklajevanja ekonomskih politik, imenovan evropski semester. Evropska komisija vsako leto podrobno analizira načrte držav članic EU za proračunske, makroekonomske in strukturne reforme ter pripravi priporočila za posamezne države za naslednjih 12–18 mesecev.

Generalni direktorat za gospodarske in finančne zadeve prav tako štirikrat letno (jeseni, pozimi, spomladi in poleti) pripravi makroekonomske napovedi (v angleščini) Evropske komisije, kar je usklajeno z letnim ciklom evropskega semestra. Te napovedi zajemajo vse države članice EU, iz njih pa se nato izpeljejo napovedi za euroobmočje in EU, pogosto pa vključujejo tudi obete za države kandidatke in nekatere države nečlanice.

Še ena uveljavljena raba teh statističnih podatkov je analiza javnih financ s pomočjo nacionalnih računov. V EU je bila razvita posebna aplikacija v zvezi s konvergenčnimi merili za EMU, od katerih se dve nanašata neposredno na javne finance. Ta merila so bila opredeljena na podlagi podatkov iz nacionalnih računov, in sicer na podlagi javnofinančnega primanjkljaja in državnega dolga glede na BDP; za več informacij glej članek o statistiki državnih financ.

Regionalna, strukturna in sektorska politika

Podatki nacionalnih in regionalnih računov EU se uporabljajo za analizo poslovnih ciklov in analizo makroekonomske politike, poleg tega pa še za druge namene, povezane s politiko, zlasti za regionalna, strukturna in sektorska vprašanja.

Dodelitev izdatkov za strukturne sklade deloma temelji na regionalnih računih. Poleg tega se regionalni statistični podatki uporabljajo za naknadno oceno rezultatov regionalne in kohezijske politike.

Gospodarstvo za ljudi je strateška prednostna naloga za EU in države članice. V podporo tem strateškim prednostnim nalogam se v vseh sektorjih gospodarstva EU izvajajo skupne politike, hkrati pa države članice izvajajo svoje nacionalne strukturne reforme (v angleščini).

Evropska komisija izvaja gospodarske analize, ki prispevajo k razvoju skupne kmetijske politike (SKP), tako da analizira učinkovitost svojih različnih podpornih mehanizmov in oblikuje dolgoročno vizijo. V tem so zajete raziskave, analiza in ocene učinka o vprašanjih v zvezi s kmetijstvom in podeželskim gospodarstvom v EU in državah nečlanicah, za kar se deloma uporabljajo ekonomski računi za kmetijstvo.

Določanje ciljev, primerjalna analiza in prispevki

Politike v EU vse pogosteje določajo srednje- ali dolgoročne zavezujoče ali nezavezujoče cilje. Za nekatere med njimi se raven BDP uporablja kot imenovalec referenčne vrednosti, na primer z določitvijo cilja za izdatke za raziskave in razvoj na ravni 3,00 % BDP (kar je eden od ciljev strategije Evropa 2020).

Nacionalni računi se uporabljajo tudi za določitev virov EU na podlagi osnovnih pravil iz sklepa Sveta. Skupni znesek lastnih virov, ki so potrebni za financiranje proračuna EU, se določi s skupnimi odhodki, od katerih se odbijejo drugi prihodki, najvišji znesek lastnih virov pa je povezan z bruto nacionalnim dohodkom EU.

Podatki o nacionalnih računih se uporabljajo za določitev proračunskih prispevkov v EU, poleg tega pa tudi za določitev prispevkov, ki se plačujejo drugim mednarodnim organizacijam, na primer Združenim narodom (ZN). Prispevki v proračun ZN temeljijo na bruto nacionalnem dohodku skupaj z različnimi prilagoditvami in omejitvami.

Analitiki in prognostiki

Analitiki in raziskovalci pogosto uporabljajo nacionalne račune tudi za proučevanje gospodarskih razmer in razvoja. Nacionalni računi zanimajo tudi socialne partnerje, kot so predstavniki podjetij (npr. trgovinska združenja) ali predstavniki delavcev (npr. sindikati), zaradi analize razvoja, ki vpliva na odnose med delodajalci in delojemalci. Raziskovalci in analitiki nacionalne račune med drugim uporabljajo za analizo poslovnih in dolgoročnih gospodarskih ciklov ter njihovo navezovanje na gospodarski, politični ali tehnološki razvoj.

Direct access to

Opombe

*To poimenovanje ne posega v stališča o statusu ter je v skladu z RVSZN 1244 (1999) in mnenjem Meddržavnega sodišča o razglasitvi neodvisnosti Kosova.