Archive:„Od vil do vilic“ – statistični pregled

Podatki, pridobljeni aprila 2020.

Predvidena posodobitev članka: julija 2022.

This Statistics Explained article has been archived on 30 July 2021.

Highlights

10,3 milijona kmetijskih gospodarstev kmetuje na 156,7 milijona hektarov zemljišč.

Približno 280 000 podjetij v EU proizvaja hrano in pijačo.

Približno 920 000 podjetij v EU se ukvarja s prodajo hrane in pijače na debelo in drobno.

Struktura prehranske verige, izbrani kazalniki, EU-27, 2017
(%)
Vir: Eurostat

Ta članek vsebuje statistične podatke o različnih fazah, skozi katere potujejo surovine od kmetij in iz morja do predelave in nato distribucije, s katero se hrana in pijače znajdejo na naših mizah. To so ključni deli verige, ki so najtesneje povezani z dolgoročnejšo strategijo „od vil do vilic“ Evropske unije.

Predstavitev štirih ključnih faz verige „od vil do vilic“ je poenostavljena zaradi splošnega pregleda, poudarek pa je namenjen glavnim fazam verige, povezanim s strategijo „od vil do vilic“. Pomembne dejavnosti in podjetja v zgornjem delu verige, ki so temeljnega pomena za kmetije, niso zajeti: med njimi so proizvajalci in dobavitelji kmetijskih orodij, strojev in vložkov, kot so krma, gnojila in pesticidi.

V analizi je poudarjeno tudi, kako ranljiva je veriga za motnje, kot je pandemija COVID-19. Zbiranje in dobava blaga med fazami je ključnega pomena za delovanje celotne verige. Motnje se lahko pojavijo v kateri koli ali vseh ključnih fazah verige, na primer: pomanjkanje sezonskih delavcev v času spravila pridelka; motnje v prometnem omrežju, ki skrbi za dobavo od kmetij do predelovalcev (vključno s klavnicami in mlekarnami) ali od proizvajalcev do prodajalcev na drobno, ter zaprtje restavracij in barov. Posledice pandemije COVID-19 niso tema, ki bi jo bilo mogoče obravnavati v tem članku, morebitne posledice na konkretnih področjih pa bodo obravnavane v ločenih prispevkih.

Full article

Faza kmetijske proizvodnje

Kmetijstvo je dejavnost pridelave rastlin in vzreje živine. Temelji na najrazličnejših naravnih, bioloških procesih, zlasti tistih, ki so povezani s tlemi. Je poslovna dejavnost, ki zagotavlja ključne osnovne sestavine za hrano, ki jo uživamo, in velik del pijač, ki jih popijemo. Kmetijstvo temelji na naboru virov za proizvodnjo tega kmetijskega blaga in za opravljanje kmetijskih storitev.

Veliko teh vložkov in virov izvira iz dejavnosti in podjetij v zgornjem delu verige, ki tu niso izrecno analizirani. Kmetijski sektor kupuje stroje, semena, gnojila, pesticide in druge vložke za proizvodnjo kmetijskih surovin. Ta podjetja v zgornjem delu verige so od kmetijstva enako odvisna, kot je kmetijstvo od njih.

Razumevanje o tem, koliko teh virov se porablja in kaj se z zadevnim naborom virov proizvaja, ima ključno vlogo pri tem, kako bo kmetijstvo v EU kos izzivom evropskega zelenega dogovora.

Kmetije in kmetijska zemljišča

Leta 2016 – to je zadnje leto, za katero so na voljo strukturni podatki – je v Evropski uniji (EU) 27 držav članic 10,3 milijona kmetijskih gospodarstev kmetovalo na 156,7 milijona hektarov zemljišč. Ena tretjina (33,3 %) kmetijskih gospodarstev v EU (imenovanih „kmetije“) je bila v Romuniji, še četrtina pa na Poljskem (13,7 %) in v Italiji (11,1 %).

Velika večina (96,3 %) kmetij v EU je družinskih kmetij – za več informacij glej ta članek. Poleg tega je večina kmetij v EU majhnih; leta 2016 jih je bilo dve tretjini (66,6 %) manjših od 5 hektarov (ha). Čeprav je bila leta 2016 povprečna velikost kmetije v EU 15,2 ha, je bilo tako velikih ali večjih le približno 17 % kmetij.

Slika 1: Kmetije in kmetijska zemljišča glede na velikost kmetije, EU-27, 2016
(%)
Vir: Eurostat (ef_m_farmleg)

Kmetije v EU je mogoče splošneje opredeliti kot kmetije, ki so (i) povezane z delno samooskrbnimi gospodinjstvi, (ii) male in srednje kmetije ali (iii) velika kmetijska podjetja. Najmanjših 7,0 milijona kmetij v EU (68,3 % vseh kmetij), katerih ekonomska velikost v smislu standardnega prihodka znaša manj kot 8 000 EUR na leto, je ustvarilo manj kot 5 % celotne kmetijske gospodarske proizvodnje EU. Po drugi strani pa je večino celotne kmetijske gospodarske proizvodnje (54,4 %) ustvarilo največjih 278 000 kmetij (le 2,7 % vseh), pri čemer je letni standardni prihodek vsake od njih za leto 2016 znašal več kot 250 000 EUR.

Kmetije v EU so še vedno raznolike glede na to, kaj gojijo ali redijo. Leta 2016 bi se lahko približno polovica (52,9 %) vseh kmetij opredelila kot kmetije, specializirane za pridelavo kmetijskih rastlin. Natančneje, malo manj kot tretjina (31,7 %) vseh kmetij je bila specializirana za poljedelstvo, približno petina (19,3 %) za trajne nasade, preostale (1,8 %) pa za vrtnarstvo. Za več informacij glej ta članek.

Četrtina (24,5 %) kmetij v EU je bila specializirana za živino, pri čemer so bile v tej skupini najštevilčnejše kmetije, ki so redile ovce, koze in drugo pašno živino (5,7 %), ter kmetije, specializirane za proizvodnjo mleka (5,4 %). Večina drugih vrst kmetij (21,4 %) so bile mešane kmetije. Majhnega deleža kmetij pa ni bilo mogoče razvrstiti.

Slika 2: Kmetije glede na vrsto specializacije, EU-27, 2016
(delež vseh gospodarstev, %)
Vir: Eurostat (ef_m_farmleg)

Kmetije v EU so leta 2016 za kmetijsko proizvodnjo uporabljale 156,7 milijona hektarov (ha) zemljišč. Nekaj več kot dve tretjini (68,5 %) kmetijske površine v uporabi v EU sta bili v le šestih državah članicah; leta 2016 je Francija za kmetijske namene uporabljala 27,8 milijona ha, Španija 23,2 milijona ha, Nemčija 16,7 milijona ha, Poljska 14,4 milijona ha, Italija nadaljnjega 12,6 milijona ha in Romunija 12,5 milijona ha zemljišč.

Kmetije so leta 2016 upravljale 37,2 % celotnih zemljišč v EU-27, upravljale pa so tudi 6,4 % gozdnih zemljišč. Od zemljišč, ki so se uporabljala za kmetijsko proizvodnjo v EU, jih je bila velika večina (62,0 % leta 2016) ornih zemljišč, ki so se v glavnem uporabljala za pridelavo kmetijskih rastlin za prehrano ljudi in živali. Nadaljnja tretjina (31,2 %) kmetijske površine v uporabi je bilo trajno travinje, ki se je v glavnem uporabljalo za zagotavljanje dodatne krme in hrane za živali. Preostala površina (5,5 %) se je uporabljala za trajne nasade, na primer za pridelavo sadja, oljk in grozdja.

Ekološko kmetovanje

Ekološko kmetovanje je metoda kmetovanja za pridelavo hrane z naravnimi snovmi in postopki. Predpisi EU o ekološkem kmetovanju so namenjeni zagotavljanju jasne strukture za proizvodnjo ekološkega blaga po vsej EU.

Približno četrt milijona gospodarstev v EU ima nekaj ekoloških površin, njihovo število pa se povečuje. Za več informacij glej ta članek. Leta 2016 je bilo v EU približno 244 000 kmetijskih gospodarstev (tu imenovanih „kmetije“), ki so imela nekaj ekoloških površin. To število je bilo približno za petino višje kot leta 2013. Leta 2016 je bila dvotretjinska (68,2 %) večina kmetij v EU z nekaj ekološkimi površinami v celoti ekološka, preostala tretjina pa je ukvarjala s kombinacijo ekološke in neekološke pridelave.

Leta 2018 je ekološko kmetovanje zajemalo okvirno 13,0 milijona hektarov kmetijskih zemljišč v EU, kar ustreza oceni 8,3 % celotne kmetijske površine v uporabi. Skupna površina ekoloških zemljišč je seštevek „površine v preusmeritvi“ in „certificirane površine“. Preden je mogoče površino certificirati kot „ekološko“, je potreben postopek preusmeritve, ki lahko traja 2 do 3 leta, odvisno od kmetijske rastline.

Slaba večina skupne površine ekoloških zemljišč v EU je v le štirih državah članicah: v Španiji (17,3 %), Franciji (15,7 %), Italiji (15,1 %) in Nemčiji (9,4 %). To je bil večji skupni delež (57,5 %) kot delež celotne kmetijske površine v uporabi v zadevnih štirih državah članicah (51,3 % leta 2016).

Slika 3: Skupna površina ekoloških zemljišč (v celoti preusmerjenih in v preusmeritvi), 2012 in 2018
(milijon ha)
Vir: Eurostat (org_cropar)

Kmetje

Kmetijstvo je v EU še vedno velik delodajalec; leta 2019 je bilo v kmetijstvu po ocenah za polni delovni čas zaposlenega 8,8 milijona ljudi. Po ocenah so leta 2017 ljudje, zaposleni v kmetijstvu (in lovu), v skupni zaposlenosti v EU predstavljali 4,5 %. Kmetijstvo je posebno velik delodajalec v Romuniji, saj je tam v kmetijstvu malo manj kot četrtina vseh zaposlenih (22,8 %).

Upravljavci kmetij so običajno moški in sorazmerno višje starosti. Leta 2016 je bilo sedem desetin (71,2 %) upravljavcev kmetij v EU moških, večina (57,8 %) vseh upravljavcev kmetij pa je bila stara 55 let ali več. Le približno desetina (10,7 %) upravljavcev kmetij je bilo mladih kmetov, mlajših od 40 let. Ta obrnjena generacijska piramida poudarja politični interes za dedovanje kmetij in potrebo po spodbujanju nove generacije kmetov.

Slika 4: Upravljavci kmetij glede na starostno skupino in spol, EU-27, 2016
(%)
Vir: Eurostat (ef_m_farmang)

Starejši upravljavci kmetij običajno delajo na manjših kmetijah (merjeno v ekonomskem smislu); leta 2016 so štiri petine (82,7 %) upravljavcev kmetij v EU, starih 65 let ali več, delale na samooskrbnih kmetijah in zelo majhnih kmetijah s standardnim letnim prihodkom, manjšim od 8 000 EUR.

Zelo malo upravljavcev kmetij v EU ima popolno kmetijsko izobrazbo. Večina jih ima le praktične izkušnje; leta 2016 je to držalo za sedem desetin (68,3 %) upravljavcev kmetij. Manj kot desetina (8,9 %) upravljavcev kmetij je imela popolno kmetijsko izobrazbo, preostanek (22,7 %) pa osnovno kmetijsko izobrazbo.

Kmetijska proizvodnja

Kaj torej proizvajajo kmetije v EU?

Kljub sušnim razmeram v srednji in severni Evropi ter mokremu obdobju v večini južne Evrope v pridelovalnem letu 2018 je EU ostala ključna svetovna proizvajalka kmetijskih rastlin. Kmetije v EU-27 so proizvedle 274,3 milijona ton žitaric, približno 13 % svetovne proizvodnje, čeprav so proizvedle 34,0 milijona ton manj kot leta 2014, ko je bil dosežen relativni vrh. Večino žit predstavljata navadna pšenica in pira (115,6 milijona ton v letu 2018), koruza za zrnje in koruza s storži (69,0 milijona ton), ječmen (50,2 milijona ton), oves (7,0 milijona ton) ter rž in soržica (6,5 milijona ton). Ta žita se lahko uporabljajo za proizvodnjo hrane, ki jo ljudje jedo neposredno, ali pa za krmo živine ali proizvodnjo raznovrstnih proizvodov od alkoholnih pijač do kozmetičnih proizvodov.

EU je vodilna proizvajalka sladkorne pese na svetu; leta 2018 je proizvedla 111,9 milijona ton, kar je pomenilo približno polovico svetovne proizvodnje. Toda le približno petina sladkorja na svetu je proizvedena iz sladkorne pese, preostanek pa iz sladkornega trsa. EU je proizvedla tudi 46,8 milijona ton krompirja. Sladkor se uporablja v najrazličnejših živilih kot konzervans, za dodajanje sladkobe, količine in teksture ter v prelivih. Uporablja se tudi v raznovrstnih zdravstvenih in kozmetičnih izdelkih, izdelkih za dom in vrt ter industrijskih proizvodih. Tudi krompir se med drugim uporablja v najrazličnejših živilih, alkoholnih pijačah, kot krma za živino ter gostilo in vezivo v omakah.

Leta 2018 so kmetije v EU proizvajale tudi najrazličnejše druge kmetijske rastline, vključno z 32,0 milijona ton oljnic, 61,0 milijona ton svežih zelenjadnic (vključno z melonami in jagodami), 11,1 milijona ton agrumov, 26,2 milijona tona grozdja, 13,7 milijona ton oljk ter 27,6 milijona ton drugega sadja, jagodičja in oreškov.

Poleg kmetijskih rastlin so kmetije v EU vzrejale tudi živali za proizvodnjo mesa in mlečnih proizvodov. Leta 2018 so kmetije v EU med glavnimi vrstami mesa proizvedle 22,9 milijona ton prašičjega mesa, 13,2 milijona ton piščančjega mesa ter 6,0 milijona ton govejega mesa. Poleg tega so kmetije v EU proizvedle 156,6 milijona ton mleka, od tega so 144,8 milijona ton mleka zbrale mlekarne, 11,8 milijona ton pa je bilo porabljenega neposredno na kmetijah.

Kaj vsa ta proizvodnja pomeni za gospodarstvo? Vrednost vsega, kar je kmetijski sektor v EU-27 proizvedel leta 2018, je bila ocenjena na 404,7 milijarde EUR; to vključuje vrednost kmetijskih rastlin, živali in kmetijskih storitev, pa tudi nekaterega blaga in storitev, ki, strogo gledano, niso bile kmetijske, vendar jih ne bi bilo mogoče meriti posebej.

Približno polovica (53,0 %) vrednosti celotnega prihodka kmetijske dejavnosti v EU^[1] je bila leta 2018 ustvarjena s kmetijskimi rastlinami(214,4 milijarde EUR), med katerimi so imeli zelenjava, vrtnarske rastline in žita najvišjo vrednost. Nadaljnji dve petini (38,5 %) sta bili ustvarjeni z živalmi in proizvodi živalskega izvora (155,8 milijarde EUR), večina le z mlekom in prašiči. Preostanek (8,5 %) so prispevale kmetijske storitve (19,5 milijarde EUR) in neločljivo povezane nekmetijske dejavnosti (15,1 milijarde EUR).

Prispevki iz držav članic so se med seboj zelo razlikovali, kar je odražalo razlike v proizvedenih količinah, prejetih cenah, pa tudi v kombinaciji različnih gojenih kmetijskih rastlin, vzrejenih živali, zbranih proizvodov živalskega izvora in ponujenih storitev. Dobra polovica (59,0 %) vrednosti celotnega prihodka kmetijske panoge v EU je bila ustvarjena v „velikih štirih“: Franciji (77,2 milijarde EUR), Italiji (56,9 miljarde EUR), Nemčiji (52,7 milijarde EUR) in Španiji (52,2 milijarde EUR).

Proizvodi in storitve za vmesno potrošnjo

Katere vložke uporabljajo kmetje? Z ustvarjanjem vsega tega prihodka so povezani stroški. Kmetje so morali kupovati blago in storitve, da so jih uporabili kot vložke v proizvodnem procesu; med drugim so kupovali stvari, kot so semena, gnojila, živalska krma in gorivo za traktorje, pa tudi veterinarske storitve. Ti stroški vložkov so v računovodskem okviru opredeljeni kot „vmesna potrošnja“. Leta 2018 so stroški za vmesno potrošnjo za kmetijsko panogo v celotni EU skupaj znašali 233,2 milijarde EUR.

Nekateri stroški so povezani z živinorejo; živali potrebujejo krmo, ki je predstavljala več kot tretjino (37,7 %) celotnih stroškov vmesne potrošnje, in veterinarske storitve (nadaljnjega 2,6 %). Podobno so nekateri stroški povezani s poljedelstvom; kmetje so potrebovali semena in rastline (5,1 % celotnih stroškov), številni so uporabljali fitofarmacevtska sredstva, kot so herbicidi, insekticidi in pesticidi (4,8 %), ter gnojila in sredstva za izboljšanje tal (6,6 %). Drugi stroški so skupni vsem vrstam kmetij ne glede na to, ali so specializirane ali mešane kmetije.

Povezani podatkovni nizi: Cereals (v angleščini), sugar beet and potatoes (v angleščini), meat (v angleščini), milk (v angleščini), values (v angleščini) ter output of the agriculture industry (v angleščini).

Pesticidi in mineralna gnojila

V kmetijstvu je posebno zanimanje za uporabo pesticidov in mineralnih gnojil. Leta 2018 je bilo v EU-27 prodanih približno 360 000 ton pesticidov, ta količina pa je ostala od leta 2011 bolj ali manj nespremenjena. Za več informacij glej ta članek. Obseg porabe mineralnih gnojil, dušika (N) in fosforja (P) v kmetijstvu je med letoma 2007 in 2018 ostal velik; po ocenah jih je bilo leta 2018 porabljenega 11,3 milijona ton. Za več informacij glej ta članek.

Slika 5: Prodaja pesticidov, EU-27, 2011–2018
(v tisoč tonah)
Vir: Eurostat (aei_fm_salpest09)

Kadar hranil, ki se uporabljajo v kmetijstvu, kmetijske rastline ne absorbirajo, se njihova uporaba šteje za prekomerno ter je povezana z okoljskimi vprašanji v zvezi z onesnaževanjem vode, podnebjem^[2] in zmanjšano biotsko raznovrstnostjo. Bruto bilanca dušika prikazuje morebitni presežek dušika (N) na kmetijskih zemljiščih (kg N na ha na leto). Bruto bilanca dušika v EU-27 se je zmanjšala z ocenjenega povprečja 51 kg N na ha na leto v obdobju 2004–2006 na 47 kg N na ha na leto v obdobju 2013–2015. Za več informacij glej ta članek. Leta 2014 so mineralna gnojila v EU predstavljala 45 % vnosa dušika, gnoj pa nadaljnjih 38 %.

Bruto bilanca fosforja zagotavlja vpogled v povezave med uporabo fosforja v kmetijstvu, izgubami fosforja v okolje in trajnostno uporabo virov hranil v tleh. Trajni presežek kaže na morebitne okoljske težave, kot je pronicanje fosforja, ki povzroča onesnaženje pitne vode in evtrofikacijo površinskih voda. Trajni primanjkljaj lahko poslabša trajnostnost virov v tleh v kmetijstvu z degradacijo tal ali siromašenjem tal, kar povzroča upad rodovitnosti na površinah, na katerih se proizvajajo kmetijske rastline in krma. Bruto bilanca fosforja v EU je v obdobju 2013–2015 znašala 1,2 kg na ha na leto, medtem ko je v obdobju 2004–2006 znašala 3,9 kg na ha na leto. To pomeni, da letni presežek sicer ostaja, vendar se je zmanjšal; v obdobju 2013–2015 je znašal približno 30 % letnega presežka z začetka tega tisočletja. Za več informacij glej ta članek.

Gospodarska uspešnost

Kako se to odraža v gospodarski uspešnosti kmetijstva v EU? Leta 2018 je bila bruto dodana vrednost kmetijske panoge v EU, ki je razlika med vrednostjo vsega, kar je primarni kmetijski sektor EU proizvedel leta 2018, ter stroški storitev in blaga, uporabljenih v proizvodnem procesu, ocenjena na 171,5 milijarde EUR. Na to je mogoče pogledati, kot da je z vsakim eurom, porabljenim za stroške blaga in storitev, uporabljenih v proizvodnem procesu (znano kot vmesna potrošnja), kmetijska panoga ustvarila dodano vrednost v višini 0,74 EUR.

Kmetijska proizvodnja v EU, ki jo ustvarja na milijone pretežno majhnih kmetij, ob upoštevanju vseh prispevkov postane velik posel, tudi če se ne upošteva njen pomen, ki ga ima kot ključni gradnik v predelovalni industriji hrane in pijač nižje v verigi. Kmetijski sektor je leta 2018 k BDP v EU-27 prispeval 1,2 %. To dejansko pomeni, da je prispevek kmetijstva h gospodarstvu EU leta 2018 znašal le nekaj manj kot BDP Grčije, sedemnajstega največjega gospodarstva med državami članicami.

Eden od mogočih načinov merjenja uspešnosti kmetijske panoge je neto dodana vrednost v stroških faktorjev za ekvivalent polnega delovnega časa vsakega delavca (merjeno v letnih delovnih enotah) v kmetijski panogi. Leta 2018 se je dohodek kmetijstva na letno delovno enoto za celotno EU zmanjšal (3,5 %) z največje vrednosti, evidentirane leta 2017. Kljub temu je ostal približno za petino večji (+21,5 %), kot je znašala raven leta 2010.

Slika 6: Dohodek kmetijstva na letno delovno enoto (kazalnik A), 2017–2018
(2010 = 100)
Vir: Eurostat (aact_eaa06)

Proizvodnja rib

Hrana se prideluje ali vzreja na kmetijah, poleg tega pa se na morju lovijo ali v ribogojnicah proizvajajo ribe in drugi vodni organizmi. Statistični predpisi EU o lovljenju rib zajemajo sedem morskih območij^[3]; ta so severovzhodni Atlantik; severozahodni Atlantik; Sredozemsko in Črno morje; vzhodni srednji Atlantik; jugovzhodni Atlantik; jugozahodni Atlantik ter zahodni Indijski ocean, znotraj katerih so številna morja.

Praviloma imajo ribiška plovila, vpisana v register ribiške flote Unije, enak dostop do vseh voda in virov EU, ki se upravljajo na podlagi skupne ribiške politike (SRP). Dostop do ribištva je običajno dovoljen na podlagi ribolovnega dovoljenja. Morski viri za večino rib, ki se izkoriščajo v komercialne namene, pa so omejeni s skupnim dovoljenim ulovom (TAC), ki je na letni ravni za različne morske regije določen na podlagi znanstvenih nasvetov, ki jih zagotavljajo svetovalni organi, kot sta Mednarodni svet za raziskovanje morja (ICES) ter Znanstveni, tehnični in gospodarski odbor za ribištvo (STECF)^[4]. Za leto 2018 je Evropski svet privolil v povečanje ali ohranitev omejitev ulova iz predhodnega leta za 53 staležev in zmanjšanje za 25 staležev.

Ribiška flota in zaposlenost

Ribiška flota v EU-27 se še naprej zmanjšuje. Aktivnih plovil, registriranih leta 2018, je bilo 75 800, njihova skupna zmogljivost je znašala 1,4 milijona bruto ton, skupna moč motorja pa 5,4 milijona kilovatov (kW). V primerjavi z letom 2008 se je število plovil zmanjšalo za 3,8 %, skupna bruto tonaža za 18,4 %, moč motorja pa za 9,8 %.

Flota v EU je zelo raznovrstna, pri čemer velika večina plovil ni daljša od 10 metrov, malo plovil pa je daljših od 40 metrov. Leta 2018 je povprečna velikost ribiškega plovila znašala 18 bruto ton, povprečna moč motorja pa 71,2 kW.

Merjeno glede na bruto tonažo, je imela Španija daleč največjo ribiško floto med državami članicami (24,4 % celotne flote v EU). Merjeno glede na moč motorja, pa je bila največja francoska flota (17,9 % celotne flote v EU) in takoj za njo italijanska (17,2 %). Merjeno glede na število plovil, je bila največja flota v EU grška (19,7 % vseh plovil), druga največja pa italijanska (15,9 %). Grška plovila so bila v povprečju sicer majhna; njihova povprečna velikost v letu 2018 je znašala 4,8 bruto tone, povprečna moč motorja pa 28,6 kW.

Leta 2017 je primarna ribiška industrija zaposlovala 166 600 ljudi, od teh jih je bila približno tretjina zaposlena v podsektorju akvakulture. Leta 2017 je bilo v ribiški industriji v Španiji zaposlenih približno 41 000 ljudi, v Italiji 29 000, v Grčiji 21 000 ljudi, v Franciji pa 20 000.

Povezani podatkovni nizi: Fishing fleet (v angleščini) in employment in fishing and aquaculture (v angleščini).

Ulov in akvakultura

Spremljanje ulova in proizvodnje v akvakulturi je bistveno orodje za zavarovanje staležev rib in ohranjanje skupnih virov, ki so na voljo na evropskih velikih in bogatih ribolovnih območjih.

Leta 2017 je bila skupna proizvodnja ribiških proizvodov v EU-27 ocenjena na 5,7 milijona ton ekvivalenta žive teže (masa ali teža, ko je vzeta iz vode). Štiri petine (80,1 %) celotne ribiške proizvodnje je bilo iz ulova (4,6 milijona ton), preostala petina pa iz akvakulture (1,1 milijona).

Leta 2017 je bila približno polovica (48,8 %) celotne ribiške proizvodnje EU iz ulova in akvakulture iz le treh držav članic: Španije (17,9 %), Danske (16,1 %) in Francije (14,7 %). Za primerjavo je zanimivo omeniti, da je skupna ribiška proizvodnja na Norveškem (3,5 milijona ton žive teže leta 2017) znašala približno 60 % ribiške proizvodnje v celotni EU in da je bila ribiška proizvodnja na Islandiji (1,2 milijona ton leta 2017) skoraj tolikšna kot v Španiji, ki je največja proizvajalka ribiških proizvodov v EU.

Leta 2018 je bil skupni ulov EU-27 ocenjen na 4,6 milijona ton žive teže, kar je podobno kot leta 2017. Vendar je ostal dosti manjši kot na prelomu tisočletja (1,3 milijona ton manjši kot ulov leta 2001), čeprav je bil 0,8 milijona ton večji leta 2012, ko je bil najmanjši.

Čeprav evropska ribiška flota deluje po vsem svetu, so bile približno tri četrtine celotnega ulova EU ulovljene v severovzhodnem Atlantiku. Ključne vrste, ki so bile tam ulovljene, so bile atlantski sled, skuša, papalina in sinji mol.

V Sredozemskem in Črnem morju so približno petino skupne žive teže, ki jo je ulovila ribiška flota EU, predstavljale sardine, drugo petino pa sardoni. V vzhodnem srednjem Atlantiku so glavni ulov predstavljali črtasti in rumenoplavuti tun, sardine in skuša. V zahodnem Indijskem oceanu se je lovil predvsem tun, in sicer črtasti, rumenoplavuti ali veleoki. Pregled glavnih ulovljenih vrst po regijah zaokrožujejo oslič, druge pridnene vrste in lignji v jugozahodnem Atlantiku, skuša in črtasti tun v jugovzhodnem Atlantiku ter rdeči okun, navadni jezik in trska v severozahodnem Atlantiku.

EU je po ocenah leta 2017 proizvedla 1,1 milijona ton morskih organizmov (kot so mehkužci in raki), kar je petina proizvodnje celotnega evropskega ribištva. V smislu proizvodnje je bil leta 2016 sektor akvakulture EU osmi največji na svetu, njegov delež obsega svetovne proizvodnje pa je znašal 1,6 %. Leta 2017 je bila vrednost proizvodnje EU na področju akvakulture ocenjena na 5,1 milijarde EUR, kar sta približno dve petini skupne vrednosti celotne proizvodnje ribiških proizvodov v EU.

Povezani podatkovni nizi: Catches (v angleščini) in aquaculture (v angleščini).

Nastajanje odpadkov

V dejavnostih kmetijstva, gozdarstva in ribištva nastajajo najrazličnejši odpadki, zlasti živalski in rastlinski odpadki. Med njimi so gnojevka in gnoj, pa tudi različni zeleni odpadki, vključno z biološko razgradljivimi odpadki.

Leta 2016 je v kmetijstvu, gozdarstvu in ribištvu v EU-27 nastalo 20,3 milijona ton odpadkov, kar je predstavljalo 0,9 % vseh odpadkov, nastalih v gospodarskih dejavnostih in gospodinjstvih v EU. Velika večina teh odpadkov (17,0 milijona ton) so bili živalski in rastlinski odpadki.

Živalskih in rastlinskih odpadkov je bilo leta 2016 znatno manj kot leta 2004, ko jih je nastalo 57,3 milijona ton. Vendar podatki za leto 2016 kažejo rahlo povečanje od relativno najmanjše količine odpadkov, nastalih v letu 2012, ki jih je bilo 14,5 milijona ton.

Glavna sestavina živalskih in rastlinskih odpadkov, nastalih v tem gospodarskem sektorju, so bili živalski iztrebki, urin in gnoj. Leta 2016 so kmetije proizvedle 12,0 milijona ton te vrste odpadkov, kar je veliko zmanjšanje s 30,9 milijona ton, proizvedenega leta 2004, čeprav to pomeni povečanje za 2,3 milijona ton glede na relativno najmanjšo količino v letu 2012.

Glede na težo sta bili dve tretjini odpadnih živalskih iztrebkov, urina in gnoja v EU proizvedeni v Španiji (39,4 %) in na Nizozemskem (27,5 % vseh tovrstnih odpadkov v EU). Medtem ko se je količina tovrstnih odpadkov med letoma 2004 in 2016 v Španiji zmanjšala za 11,8 milijona ton, se je v istem obdobju na Nizozemskem povečala za 2,7 milijona ton.

Povezan podatkovni niz: Generation of waste (v angleščini).

Faza predelave

Prehranski sistem je veliko širši od primarne kmetijske proizvodnje; zajema tudi pripravo in prodajo hrane. Kmetovanje je dejavnost gojenja, vzreje ter spravila ali izlova primarnih proizvodov. A preden se hrana in pijače znajdejo na naši mizi, se pogosto predelujejo, pakirajo, prevažajo, razdeljujejo in tržijo.

Skupna kmetijska politika (SKP) EU priznava te povezave s svojimi cilji „zagotavljanja stabilne preskrbe s cenovno dostopno hrano“, „ohranjanja podeželskega gospodarstva s spodbujanjem delovnih mest v kmetijstvu, agroživilskih in povezanih sektorjih“ ter „varovanja kakovosti hrane in zdravja“.

Večina proizvodov z 10,3 milijona kmetij v EU se proda industriji hrane in pijač za predelavo v EU in zunaj nje, pri čemer le nekatere proizvode, kot so vino, oljčno olje in sir, včasih predelujejo neposredno kmetije ali kmetijske zadruge.

Tako predelovalna industrija hrane in pijač proizvaja različne proizvode za končno porabo ali uporabo v obliki vmesnih proizvodov (kot so olja, maščobe in sladkorji) za nadaljnjo predelavo ali pretvorbo v drugih predelovalnih sektorjih v spodnjem delu verige, preden so na voljo potrošnikom.

Mlekarne in klavnice

Za živila živalskega izvora je prva faza predelave v mlekarni ali klavnici. Mlečnopredelovalna podjetja kupujejo mleko za predelavo v mlečne proizvode od zbirnih centrov za mleko ali običajno neposredno od kmetij. Klavnice v EU so registrirani in odobreni obrati, ki se uporabljajo za zakol in obdelavo živali, katerih meso je namenjeno za prehrano ljudi. Njihova dejavnost se običajno ne šteje za predelovalno dejavnost, vendar so zaradi uravnoteženosti pregleda vključene v analizo.

Leta 2018 je bilo v EU-27 približno 4 900 mlečnopredelovalnih podjetij. Velik delež jih je bil v južnoevropskih državah članicah; samo Italija je imela skoraj 1 200 mlekarn, Grčija pa približno 800 .

V večini držav članic so bile te mlekarne razmeroma majhne in so na leto zbrale manj kot 5 000 ton mleka. Tako je skoraj tri četrtine mlekarn v Italiji in približno 94 % vseh mlekarn v Grčiji na leto zbralo manj kot 5 000 ton mleka. Obstajajo pa nekatere izjeme. Nekaj držav članic je imelo majhno število razmeroma velikih mlekarn, ki so na leto zbrale več kot 100 000 ton mleka; sem je spadalo približno tretjina od 38 mlekarn na Irskem, približno 40 % od 30 mlekarn na Nizozemskem in 14 mlekarn v Litvi ter 46 % od 115 mlekarn v Nemčiji.

Trg mleka v EU se je znatno konsolidiral. Tako se je število mlečnopredelovalnih podjetij v Italiji, Franciji in Nemčiji med letoma 1994 in 2018 prepolovilo ali več kot prepolovilo.

Povezan podatkovni niz: Dairies (v angleščini)

Proizvodnja živil in pijač

Leta 2017 je bilo v EU-27 približno 280 000 podjetij, ki so proizvajala hrano in pijače. Približno polovica (51,4 %) se jih je ukvarjala s proizvodnjo pekarskih izdelkov in testenin, kot so različne vrste kruha, slaščic, piškotov, testenin in rezancev. Podjetja, ki proizvajajo meso in mesne proizvode, pijače in druga živila, kot so sladkor in slaščičarski izdelki, pripravljene jedi in čaji, so leta 2017 skupaj pomenila približno tretjino podjetij, ki se ukvarjajo s proizvodnjo hrane in pijač.

Slika 7: Podjetja, ki se ukvarjajo s proizvodnjo hrane in pijač, EU-27, 2017
(%)
Vir: Eurostat (sbs_sc_sca_r2)

Leta 2017 so podjetja, ki se ukvarjajo s proizvodnjo hrane in pijač, zaposlovala 4,4 milijona ljudi. Leta 2017 je ocenjeni promet živilskih podjetij znašal 930 milijard EUR, podjetja, ki proizvajajo pijače, pa so v 26 državah članicah, za katere so na voljo podatki, imela 151 milijard EUR prometa.

Francija in Italija sta imeli največ podjetij, ki se ukvarjajo s proizvodnjo hrane in pijač, pri čemer je bilo v vsaki približno 20 % vseh takih podjetij v EU. Vendar je največ ljudi v tem sektorju zaposlovala Nemčija (20,3 % vseh zaposlenih v tem sektorju v EU), sledili sta Francija (16,1 %) in Italija (10,4 %).

Velika večina (približno 95 %) vseh podjetij v EU, ki se ukvarjajo s proizvodnjo hrane in pijače, je bilo malih ter so zaposlovala manj kot 50 oseb. Leta 2017 so zelo mala podjetja, ki zaposlujejo manj kot deset oseb, predstavljala približno 80 % vseh podjetij, ki se ukvarjajo s proizvodnjo hrane in pijače.

Srednje velika podjetja, ki imajo od 50 do 249 zaposlenih, in velika podjetja, ki imajo več kot 250 zaposlenih, so skupaj predstavljala manjšino podjetij v vseh državah članicah; največje deleže so imeli Luksemburg (14,6 %), Nemčija (13,0 %) in Litva (9,8 %), mnogo manjši pa so bili deleži v večini ostalih držav članic, vključno s Španijo (4,4 %), Francijo (1,8 %) in Italijo (1,8 %).

Proizvodnja hrane in pijač v EU je bila leta 2018 ocenjena na 860 milijard EUR. To je bilo nekoliko več od dvakratnika vrednosti primarnih kmetijskih proizvodov iz kmetijske panoge EU.

Podatki so zbrani za 372 kategorij hrane in pijač, vključno z devetimi s področja krme za rejne živali in hrane za hišne živali. Leta 2018 je bila vrednost hrane in pijač, proizvedenih v Nemčiji, najvišja med državami članicami (149,5 milijarde EUR), sledili sta Francija (135,5 milijarde EUR) in Italija (124,0 milijarde EUR).

Izdelek z najvišjo vrednostjo med hrano in pijačami, leta 2018 proizveden v EU, je bilo pivo (iz sladu, toda brez brezalkoholnega piva), njegova vrednost pa je bila ocenjena na 29,0 milijarde EUR. Ta trg je zato posebno pomemben za kmete, ki gojijo ječmen za pridobivanje sladu (a tudi nekatera druga žita) in hmelj. Glavni proizvajalki takega piva med državami članicami sta bili Nemčija (20,6 % celotne proizvodnje EU) in Španija (12,6 %), čeprav je bilo tudi nekaj podjetij s tako vrsto specializacije v Belgiji (10,2 % celotne proizvodnje EU v letu 2017) in na Nizozemskem (7,6 %).

Preostala ključna hrana in pijače, proizvedene v EU, so bili svež kruh (26,7 milijarde EUR leta 2018), ribani sir, sir v prahu, sir z modro plesnijo in drugi nepredelani siri (26,5 milijarde EUR), torte in fino pecivo (22,1 milijarde EUR) ter klobase in podobni proizvodi (21,0 milijarde EUR).

Nastajanje odpadkov

Leta 2016 je pri pripravi in proizvodnji hrane v EU-27 nastalo 36,1 milijona ton odpadkov, kar je bilo 1,4 % vseh odpadkov, ki jih proizvedejo gospodarske dejavnosti in gospodinjstva v EU. Velik del te skupne količine so bili živalski in rastlinski odpadki (nevarni in nenevarni). Med njimi so odpadna živalska in rastlinska tkiva, blato, odpadni konzervansi, maščobe in olja ter biološko razgradljivi odpadki.

Pri proizvodnji živil, pijač in tobačnih izdelkov je leta 2016 v EU-27 nastalo 21,4 milijona ton živalskih in rastlinskih odpadkov (nevarnih in nenevarnih). To je bilo precej manj kot 36,3 milijona ton odpadkov, nastalih leta 2004.

Na Nizozemskem je nastal največji delež teh živalskih in rastlinskih odpadkov (30,3 % celotne količine v EU). V nasprotju s trendom EU je količina odpadkov, nastalih pri pripravi in proizvodnji hrane, med letoma 2004 in 2016 ostala dokaj stabilna. Po drugi strani se je v številnih državah članicah, vključno s Poljsko (s 7,0 milijona ton na le 1,4 milijona ton leta 2016), zelo zmanjšala.

Povezan podatkovni niz: Generation of waste (v angleščini).

Trgovina s kmetijskimi proizvodi, živili in pijačami

Trgovina na področju kmetijstva zajema nakup in prodajo kmetijskega blaga in storitev. Če lahko države proizvedejo presežek, ga je mogoče zamenjati za drugo blago in storitve. Zakaj trgovati s kmetijskim blagom? Razlogov za to je veliko in odražajo dejstvo, da ni lokalnih alternativ (nekatere kmetijske rastline na primer rastejo le v nekaterih podnebjih) ali da lahko nekatere države in regije ponujajo blago, ki je cenejše, boljše kakovosti, varno, trajnostno proizvedeno in hranljivo. Po drugi strani pa lahko trgovina pomaga zagotoviti tujo valuto, podpirati zaposlovanje v izvoznih panogah in prihodke v industriji ter potrošnikom bolj ali manj celo leto zagotavljati kakovostno blago po konkurenčnih cenah.

V trgovinskih klasifikacijah lahko kmetijski proizvodi zajemajo tri glavne skupine: živali in proizvode živalskega izvora, rastlinske proizvode in živila.

Evropska unija (EU) je največja partnerica v mednarodni trgovini s kmetijskimi proizvodi. Čeprav EU-27 uvaža večinoma enostavno, nepredelano kmetijsko blago, pa Evropska unija v glavnem izvaža predelana živila. Za več informacij glej ta članek. Pri izvozu kmetijskih proizvodov iz EU so največjo skupino predstavljala živila in pijače (54 %), sledili so proizvodi iz zelenjave in proizvodi živalskega izvora (oboji po 23 %). Pri uvozu so največjo skupino predstavljali proizvodi iz zelenjave (44 %), sledili so živila (34 %) in proizvodi živalskega izvora (22 %).

Leta 2019 je vrednost celotne trgovine (uvoza in izvoza) s kmetijskim blagom med EU-27 in preostalim svetom znašala 325 milijard EUR. Ker je bil izvoz (182 milijard EUR) večji od uvoza (143 milijard EUR), je bil ustvarjen trgovinski presežek v višini 39 milijard EUR. Med letoma 2002 in 2019 se je trgovina EU s kmetijskimi proizvodi več kot podvojila, kar je enakovredno 5,0-odstotni povprečni letni rasti.

Kategorijo proizvodi živalskega izvora sestavljajo žive živali, meso, ribe, raki in vodni nevretenčarji, mlečni proizvodi, jajca, med in drugi proizvodi živalskega izvora. EU je v tej kategoriji proizvodov leta 2019 ustvarila trgovinski presežek v višini 7,3 milijarde EUR. Trgovinski presežki pri kategorijah „mlečni proizvodi (ki vključuje sire, mleko in jogurte) in ptičja jajca“ (12,5 milijarde EUR), „meso in užitni klavnični proizvodi“ (9,9 milijarde EUR) ter „žive živali“ (2,8 milijarde EUR) so več kot izravnali primanjkljaj (17,7 milijarde EUR) pri ribah, rakih in vodnih nevretenčarjih.

Slika 8: Izvoz in uvoz kmetijskih proizvodov po kategorijah proizvodov, EU-27, 2019
(v milijonih EUR)
Vir: Eurostat (podatkovna koda Comext: DS-016894)

Med proizvode iz kmetijskih rastlin spadajo žita, zelenjava, vrtnarski proizvodi, sadje, kava ter maščobe in olja. EU je imela leta 2019 v tej kategoriji proizvodov iz kmetijskih rastlin trgovinski primanjkljaj v višini 25,3 milijarde EUR, ki v glavnem izvira iz primanjkljajev v trgovini z „užitnim sadjem in oreški“ (13,9 milijarde EUR), „kavo, pravim čajem, maté čajem in začimbami (7,6 milijarde EUR) ter „oljnimi semeni in plodovi“ (7,1 milijarde EUR).

Živila sestavlja raznovrstno predelano blago, pridobljeno iz proizvodov iz kmetijskih rastlin in proizvodov živalskega izvora, kot so sladkor, pijače, tobak in pripravljena krma za živali. EU je v tej kategoriji živil leta 2019 ustvarila trgovinski presežek v višini 51,1 milijarde EUR. Trgovinski presežek je bil ustvarjen s trgovinskimi presežki na področju „pijač, žganih pijač in kisa“ (25,7 milijarde EUR) ter „proizvodov iz žit, moke, škroba ali mleka“ (13,7 milijarde EUR).

Kdo so glavni trgovinski partnerji EU za kmetijske proizvode?

Ko je bilo Združeno kraljestvo še država članica, je bilo glavni trgovinski partner EU-27 na področju kmetijskega blaga. Druge države članice EU so leta 2019 v Združeno kraljestvo izvozile kmetijsko blago v vrednosti 46,7 milijarde EUR, kar je predstavljalo 25,1 % skupne vrednosti izvoza kmetijskega blaga iz EU-27, ter uvozile kmetijsko blago v vrednosti 19,7 milijarde EUR, kar pomeni približno 12,9 % takega uvoza.

Drugi največji izvozni trg za kmetijsko blago EU so bile Združene države Amerike (11,6 % ali 12,6 milijarde EUR), tretja pa je bila Kitajska (5,8 % ali 10,8 milijarde EUR). Leta 2019 so bile Brazilija in Združene države Amerike drugi oziroma tretji glavni partner za uvoz kmetijskih proizvodov v EU.

Slika 9: Trgovina s kmetijskimi proizvodi zunaj EU po glavnih partnerjih, EU-27, 2019
(delež izvoza/uvoza EU-27 v %)
Vir: Eurostat (podatkovna koda Comext: DS-016894)

Faza distribucije

Distributerji hrane in pijač delujejo med proizvajalci in potrošniki; slednje sestavljajo trgovci na debelo in trgovci na drobno. Povedano poenostavljeno, lahko trgovce na debelo štejemo za posrednike, ki delujejo med proizvajalci in trgovci na drobno ali med dvema proizvajalcema.

Trgovci na debelo, trgovci na drobno in ponudniki storitev na področju hrane in pijač

Leta 2017 je bilo v EU 203 000 podjetij, specializiranih za trgovino na debelo s hrano in pijačami, ter nadaljnjih 719 000 podjetij, ki so bodisi specializirana za hrano in pijače bodisi je to njihovo prevladujoče blago. V celotni EU je bilo tudi približno 1,5 milijona podjetij, ki strežejo hrano in pijače, kot so restavracije, bari, kavarne ter storitve priprave in dostave hrane.

Glavni delodajalci v EU so podjetja, ki se ukvarjajo z distribucijo hrane in pijač. Leta 2017 je bilo v trgovinah na debelo in specializiranih trgovinah s hrano in pijačami na drobno ter v restavracijah, barih, kavarnah ter storitvah priprave in dostave hrane zaposlenega 10,6 milijona ljudi. Poleg tega je še nadaljnjega 5,0 milijona ljudi delalo v nespecializiranih trgovinah, kjer prevladuje trgovina s hrano in pijačami na drobno.

Kavarniška kultura in kultura restavracij ter tudi turizem lahko pomagajo pojasniti razmeroma veliko koncentracijo v južnih državah članicah; vsakih 234 prebivalcev na Portugalskem, 255 prebivalcev v Španiji in 291 prebivalcev v Grčiji je bilo tako eno podjetje, ki streže pijače, kot je bar ali kavarna.

Povezani podatkovni nizi: Wholesalers (v angleščini) in retailers (v angleščini).

Prevoz

Seveda je veriga „od vil do vilic“ odvisna od prevoza, da kmetijske surovine in hrana pridejo od proizvajalcev do potrošnikov. Dolžina navedene poti, ki jo hrana prepotuje, in modalno omrežje, po katerem hrana potuje, se lahko zelo razlikujeta; med številnimi drugimi dejavniki je to odvisno od pokvarljivosti blaga in zahtev, da to ostane sveže in kakovostno. Nekatere kmetijske proizvode in živila bo na primer treba zamrzniti, druge ohladiti ali jih pakirati v kontrolirani atmosferi, medtem ko se bodo spet tretji prevažali kot suho skladiščeni ali pa bodo shranjeni v klimatiziranem prostoru.

Tovorna vozila EU vsako leto prepeljejo na milijarde ton kmetijskih proizvodov in živil. V letih 2017 in 2018 so tovorna vozila, registrirana v EU-27 (nosilnost več kot 3,5 tone), po cesti prepeljala približno 1,2 milijarde ton proizvodov iz primarnega kmetijstva, lova, gozdarstva in ribištva. To vključuje tako blago, proizvedeno v EU, kot tudi uvoz iz držav zunaj EU. Leta 2017 so tovorna vozila, registrirana v EU, prepeljala nadaljnje 1,5 milijarde ton živil, pijač in tobaka.

Slika 10: Cestni prevoz kmetijskih proizvodov in živil, EU-27, 2010–2018
Vir: Eurostat (road_go_ta_tg) in (road_go_ta_dctg)

Opozoriti bi bilo treba, da ti podatki ne zajemajo teže proizvodov, ki so bili prepeljani po cestah EU s tovornimi vozili, ki niso registrirana v EU, ali vozili, katerih nosilnost je manjša od 3,5 tone. To je pomembno omeniti v državah z mejo EU, saj dela mednarodnega prevoza ti statistični podatki ne zajemajo.

Merska enota za tovorni promet je tonski kilometer (tkm). Predstavlja prevoz ene tone blaga z zadevnim načinom prevoza na razdalji enega kilometra. Za namene te analize je ta meritev navedena kot „razdalja koristnega tovora“. Tovorna vozila, registrirana v EU, z nosilnostjo nad 3,5 tone so leta 2017 prepeljala kmetijske, lovske, gozdarske in ribiške proizvode na razdalji koristnega tovora 195 milijard tonskih kilometrov, leta 2018 pa 191 milijard tonskih kilometrov. Leta 2017 so bili živila, pijače in tobak prepeljani še nadaljnjih 288 milijard tonskih kilometrov. To dejansko pomeni povprečno 176 km za vsako tono takega kombiniranega blaga, prepeljanega po cesti.

Tovorna vozila, registrirana v EU, so prevažala raznovrstne proizvode, toda razdalja koristnega tovora skupin kombiniranih kmetijskih, lovskih, gozdarskih in ribiških proizvodov ter živil, pijač in tobaka je leta 2017 presegala tovrstno razdaljo vseh drugih skupin proizvodov. Te kombinirane skupine blaga so leta 2017 predstavljale 27,5 % razdalje koristnega tovora za ves cestni tovorni promet na tovornih vozilih, registriranih v EU, ter 20,8 % vseh ton tovora v cestnem tovornem prometu.

Velika večina (85,4 % blaga v tonah, 2017) kmetijskih, lovskih, gozdarskih in ribiških proizvodov, ki so jih prepeljala tovorna vozila, registrirana v EU, je prepotovala razdalje, krajše od 300 km. Enako je veljalo tudi za (79,8 %) živil, pijač in tobačnih izdelkov. Dejansko se je v obeh primerih večina (68,1 % oziroma 58,9 %) teh proizvodov prevažala na razdaljah, krajših od 150 km. To večinoma odraža pokvarljivost številnih (posebno svežih) kmetijskih proizvodov in živil, pa tudi njihovo veliko razpoložljivost pri regionalnih proizvajalcih.

Nacionalni cestni tovorni promet, ki poteka med dvema krajema v isti državi z vozilom, registriranim v navedeni državi, je bil največji sestavni del cestnega tovornega prevoza kmetijskih, lovskih, gozdarskih in ribiških proizvodov ter živil v EU, enako pa je veljalo tudi za druge proizvode. Na področju cestnega tovornega prevoza kmetijskih, lovskih, gozdarskih in ribiških proizvodov je v vseh državah članicah prevladoval nacionalni prevoz. Največji delež (več kot 99 %) so evidentirale otoške države članice, kot sta Ciper in Irska, ter države članice, ki imajo močne mednarodne pomorske prometne povezave, kot sta Finska in Švedska. Le v nekaj državah članicah, kot sta Nizozemska in Belgija, v katerih so pomembna tovorna pristanišča, pa tudi v Luksemburgu, Sloveniji, na Madžarskem in Slovaškem je znašal delež mednarodnega tovornega prevoza kmetijskih, lovskih, gozdarskih in ribiških proizvodov več kot 15 %.

Faza potrošnje

Državljankam in državljanom EU so na voljo najrazličnejša hrana in pijače. Nakupi pogosto odražajo lokalno, regionalno in nacionalno kuhinjo ter so del nacionalne kulturne identitete države članice. Precejšnje so tudi razlike v deležu dohodka gospodinjstva, porabljenega za živila in pijače.

Leta 2018 so v EU-27 hrana in pijače (vključno z gostinskimi storitvami) skupaj predstavljale povprečno 21,5 % izdatkov gospodinjstev za končno potrošnjo. Od teh 21,5 % se je v povprečju 11,8 % porabilo za hrano, 6,8 % za gostinske storitve, 1,6 % za alkoholne pijače in 1,2 % za brezalkoholne pijače. Vendar so se ti deleži med državami članicami precej razlikovali. Največji skupni delež sta imeli Romunija in Estonija (obe 30,9 %), najmanjšega pa Luksemburg (17,3 %) in Nemčija (16,6 %).

Za večino ljudi sta hrana in pijače osnovni odhodkovni postavki, čeprav veliko ljudi trpi pomanjkanje hrane. Leta 2018 si približno desetina ljudi (po ocenah 11,9 %), starejših od 16 let, občasno ali pa sploh ni mogla privoščiti obroka, ki ga je sestavljalo meso, piščanec, riba ali enakovredno vegetarijansko živilo. Ta delež je bil največji (13,8 %) v starostni skupini ljudi, starih od 55 do 64 let.

Zaradi revščine v EU številni ljudje nimajo hranljivih obrokov. Ko pa povprečni dohodki naraščajo, se proizvodi pogosto nadomeščajo s kakovostnejšimi proizvodi, večja pa je tudi uporaba storitev priprave in dostave hrane. Ko se povprečni dohodek povečuje, se povprečni izdatki za hrano in pijače kot delež prihodka običajno zmanjšujejo.

Med socialno-ekonomskimi skupinami v EU je bil največji delež izdatkov gospodinjstev, porabljenih za hrano, med brezposelnimi (17,2 %) in upokojenci (15,9 %), najmanjši pa med nefizičnimi delavci (12,6 %). Največji delež izdatkov gospodinjstev, porabljenih za storitve priprave in dostave hrane, je bil med nefizičnimi delavci (5,4 %). Razlike glede deleža izdatkov gospodinjstev za potrošnjo, porabljenih za alkoholne pijače, med različnimi socialno-ekonomskimi skupinami so bile razmeroma majhne (od 0,9 do 1,1 odstotne točke).

Za katero hrano in pijače torej ljudje porabljajo denar? Med kategorijami živil je meso predstavljalo največji delež izdatkov gospodinjstev za potrošnjo v vseh državah članicah (leta 2015 v EU povprečno 3,3 %, v Romuniji pa kar 7,8 %, kar je bil največji delež).

Evropska komisija je pripravila že številne pobude, ki spodbujajo zdravo in trajnostno prehrano. Med njimi je bila pobuda iz leta 2007 o prehrani, prekomerni teži in zdravstvenih težavah, povezanih z debelostjo^[5], ki je vključevala pobude za označevanje živil, sheme šolskega sadja in mleka ter športne in raziskovalne projekte. Med drugimi cilji so bili: preprečevanje pomanjkanja hranilnih snovi in zdravstvenih težav, neposredno povezanih s prekomerno telesno težo; spodbujanje varne in trajnostne hrane; zmanjševanje razmetavanja s hrano ter izboljšana dobrobit živali. Zdravstvene težave, neposredno povezane s prekomerno telesno težo ali debelostjo, imajo tudi ekonomski učinek kot stroški, povezani z zdravljenjem s težo povezanih bolezni. Debelost povzroča številne kronične bolezni, vključno z diabetesom, rakavimi obolenji in boleznimi srca. Indeks telesne mase (ITM) je opredeljen kot človekova teža v kilogramih, deljena višino na kvadrat.

Polovica prebivalstva v EU-27 (51,8 %) je bila leta 2017 razvrščena v skupino ljudi s prekomerno telesno težo. Leta 2017 je bila pri malce več kot tretjini (36,9 %) prebivalstva EU ugotovljena predstopnja debelosti (z ITM od 25 do manj kot 30), 14,9 % ljudi pa je bilo debelih (z ITM nad 30). Zdi se, da se ti deleži povečujejo. To je veljalo tudi za veliko večino držav članic, za katere so podatki na voljo od leta 2008. V nekaterih državah članicah se je delež prebivalstva s prekomerno telesno težo močno povečal; v Bolgariji se je denimo povečal s 50,8 % leta 2008 na ocenjenih 59,5 %, v Romuniji pa s 50,3 % leta 2008 na ocenjenih 62,9 % leta 2017 (največji delež med državami članicami).

Delež oseb, pri katerih je bila ugotovljena predstopnja debelosti, in debelih se na splošno spreminja glede na starost in doseže največjo vrednost pri starosti od 55 do 74 let, nato pa se spet zmanjša. Pri malce več kot petini (22,1 % leta 2014) mladih odraslih v EU, starih od 18 do 24 let, je bila ugotovljena predstopnja debelosti ali debelost. Pri skoraj dveh tretjinah (66,4 % leta 2014) odraslih, starih od 65 do 74 let, pa je bila ugotovljena predstopnja debelosti ali debelost.

Tabela 1: Delež prebivalstva s prekomerno telesno težo po spolu in starosti, 2014
(%)
Vir: Eurostat (hlth_ehis_bm1e)

Ti podatki poudarjajo politični interes za spodbujanje zdrave in trajnostne prehrane pri vseh generacijah ter trajnostne porabe hrane.

Povezani podatkovni nizi: Consumption expenditure (v angleščini) socio-economic structure (v angleščini) inobesity (v angleščini).

Nastajanje odpadkov

Leta 2016 je v gospodinjstvih v EU-27 nastalo 187,4 milijona ton odpadkov, kar je 8,3 % vseh odpadkov, nastalih pri gospodarskih dejavnostih in v gospodinjstvih. Sem spadajo plastika, kovine, tekstil in številni drugi odpadki. Leta 2016 je bilo med vsemi odpadki iz gospodinjstev 28,3 milijona ton živalskih odpadkov ter mešanih živilskih in rastlinskih odpadkov.

Slika 11: Nastajanje odpadkov po gospodarskih dejavnostih in gospodinjstvih, EU-27, 2016
(%)
Vir: Eurostat (env_wasgen)

Količina živalskih odpadkov ter mešanih živilskih in rastlinskih odpadkov iz gospodinjstev se je med letoma 2004 in 2016 podvojila (+104,1 %). To poudarja prihodnjo nalogo spopadanja z razmetavanjem s hrano v EU.

Povezan podatkovni niz: Generation of waste (v angleščini).

Sklepne ugotovitve

Prizadevanja za spopadanje s težavami z odpadki in težo ter zdravstvenimi težavami državljanov ob zagotavljanju prehranske varnosti in blaženju podnebnih sprememb bodo vplivala na celotno prehransko verigo. Vplivala bodo na to, kaj kmetje in ribiči proizvajajo in kako. Vplivala bodo na način pakiranja, označevanja in prevoza hrane. Vplivala bodo na to, s čim se trguje s partnerji po svetu. Vplivala bodo tudi na hrano in pijače, ki jih uživamo. Prvi korak te nove strategije je vsaj delni prikaz trenutnih razmer v verigi.

Izvorni podatki za tabele in slike

Prenesi Excelovo datoteko s statističnimi podatki o strategiji „od vil do vilic“ (v angleščini)

Podatkovni viri

Raziskovanje o strukturi kmetijskih gospodarstev

Skoraj vse statistike za kmetije in kmete so bile pridobljene iz raziskovanja strukture kmetijskih gospodarstev za leto 2016. Raziskovanje o strukturi kmetijskih gospodarstev zagotavlja najrazličnejše informacije o kmetijskih gospodarstvih, vključno s podrobnimi podatki o značilnostih delovne sile na kmetijskem gospodarstvu. Raziskovanje o strukturi kmetijskih gospodarstev se v obliki kmetijskega popisa izvede vsakih deset let, kot vzorčna raziskava pa vsaka tri leta.

Ekološko kmetovanje

Podatki se zbirajo letno na podlagi usklajenega vprašalnika, zagotavljajo pa jih države članice EU ter Islandija, Norveška, Švica, Turčija, Severna Makedonija, Črna gora in Srbija. Podatki v tej letni zbirki izhajajo iz upravnih podatkov nacionalnih subjektov, pristojnih za certificiranje gospodarskih subjektov, vključenih v ekološki sektor. Do referenčnega leta 2007 je bilo zagotavljanje podatkov prostovoljno. Od referenčnega leta 2008 pa je treba podatke zagotavljati v skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 889/2008 o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 834/2007.

Statistika proizvodnje kmetijskih rastlin

Statistični podatki o proizvodih iz kmetijskih rastlin se zbirajo na podlagi Uredbe (ES) št. 543/2009 in se zajemajo z vzorčnimi raziskavami, ki jih dopolnjujejo upravni podatki in ocene na podlagi strokovnih opažanj. Viri se med posameznimi državami članicami EU razlikujejo zaradi nacionalnih pogojev in statističnih praks. V skladu z uredbami EU so za zbiranje podatkov pristojni nacionalni statistični uradi ali ministrstva za kmetijstvo. Končni podatki, ki se pošljejo Eurostatu, so čim bolj harmonizirani. Za pripravo agregatov EU je odgovoren Eurostat. Statistični podatki, ki se zbirajo o kmetijskih proizvodih, se nanašajo na več kot 100 posameznih proizvodov iz kmetijskih rastlin.

Statistika živinoreje in mesa

Statistične podatke o živinoreji in mesu države članice EU zbirajo na podlagi Uredbe (ES) št. 1165/2008, ki zajema staleže goved, prašičev, ovac in koz; statistične podatke o zakolu goved, prašičev, ovac, koz in perutnine ter napovedi za prirejo govejega, telečjega, prašičjega, ovčjega in kozjega mesa. Statistična raziskovanja živinoreje vključujejo zadostno število kmetijskih gospodarstev, da se zajame najmanj 95 % nacionalnega staleža živine, kot je določeno z zadnjim raziskovanjem o strukturi kmetijskih gospodarstev. Statistični podatki o staležu goved in prašičev se pripravijo dvakrat na leto s sklicevanjem na določen dan v maju/juniju in novembru/decembru.

Statistika mleka in mlečnih proizvodov

Statistični podatki o mleku in mlečnih proizvodih se zbirajo na podlagi Odločbe Komisije 1997/80/ES in določb za izvajanje Direktive Sveta 96/16/ES. Zajemajo kmetijsko proizvodnjo in uporabo mleka, pa tudi opis (strukturo), zbiranje in proizvodno dejavnost mlekarn. Zaradi majhnega števila mlečnopredelovalnih podjetij za nacionalne podatke pogosto velja statistična zaupnost. Zato je zagotavljanje skupnih podatkov za EU v tem okviru izziv, nekatere informacije, predstavljene v analizi, pa temeljijo na delnih podatkih za države članice (ki lahko izključujejo več držav). Po eni strani statistični podatki iz teh maloštevilnih podjetij prinašajo zgodnje ocene trendov. Po drugi strani pa so za celovit pregled sektorja mleka potrebne podrobne informacije od kmetij, kar pomeni, da so končni podatki o proizvodnji mleka na ravni EU na voljo šele približno eno leto po referenčnem letu. Mlečni proizvodi se evidentirajo po teži. Tako je različne proizvode težko primerjati (na primer sveže mleko in mleko v prahu). Bolj primerljive podatke zagotavlja količina polnomastnega ali posnetega mleka, uporabljena pri predelavi mleka.

Ekonomski računi za kmetijstvo

Ekonomski računi za kmetijstvo (ERK) so satelitski račun Evropskega sistema računov (ESR 2010). Vključujejo kmetijske proizvode in storitve, proizvedene oziroma opravljene v obračunskem obdobju, prodane po kmetijskih enotah, gojene kot staleži na kmetijah ali s strani kmetijskih proizvajalcev uporabljene za nadaljnjo predelavo. Ti koncepti ERK so prilagojeni posebnostim kmetijske panoge: tako ERK vključujejo ne le proizvodnjo grozdja in oljk, temveč tudi vina in oljčnega olja pri kmetijskih proizvajalcih, če za to uporabljajo lastno grozdje in oljke. Vključuje informacije o porabi proizvodov iz kmetijskih rastlin, ki se uporabljajo za krmo za živali, znotraj enote in informacije o prihodku, ki predstavlja proizvodnjo osnovnih sredstev za lastne potrebe in lastno končno porabo kmetijskih enot. ERK sestavljajo račun proizvodnje, račun ustvarjanja dohodka, račun podjetniškega dohodka in nekateri elementi kapitalskega računa. Za proizvodne postavke države članice EU Eurostatu posredujejo vrednosti po osnovnih cenah in tudi njihove komponente (vrednosti po proizvodnih cenah, subvencije za proizvode ter davke na proizvode).

Poraba pesticidov

Zbirka podatkov od referenčnega leta 2011 temelji na Uredbi (ES) št. 1185/2009 glede statističnih podatkov o pesticidih, ki določa skupni okvir za sistematično pripravo statističnih podatkov Skupnosti o prodaji in uporabi navedenih pesticidov, ki so fitofarmacevtska sredstva. „Usklajena razvrstitev snovi“ razvršča vsako aktivno snov v glavno skupino, kategorijo proizvoda in kemijski razred. Eurostat lahko objavi nezaupne podatke po državah na ravni glavne skupine in kategorije proizvoda.

Fitofarmacevtska sredstva so pripravki v obliki, v kateri se dobavljajo uporabniku, ki so sestavljeni iz aktivnih snovi ali te snovi vsebujejo, in so namenjeni za:

varstvo rastlin ali rastlinskih proizvodov pred vsemi škodljivimi organizmi ali za preprečevanje delovanja takih organizmov, če take snovi ali pripravki niso drugače opredeljeni spodaj;
vpliv na življenjske procese rastlin, razen hranila (na primer rastni regulatorji);
ohranjanje rastlinskih proizvodov, če teh snovi ali proizvodov ne urejajo posebne določbe Sveta ali Komisije o konzervansih;
uničevanje nezaželenih rastlin ali
zadrževanje ali preprečevanje nezaželene rasti rastlin.

Kljub temu ne obstaja skupna opredelitev, ki bi jo sprejele vse države članice, med naborom proizvodov, ki se uporabljajo v različnih državah, pa so lahko precejšnje razlike, zato je primerljivost omejena. Za vsakršno podrobnejšo oceno so potrebne dodatne informacije o razmerah v posameznih državah. Podatki se nanašajo na količine aktivnih snovi, ki so snovi v komercialnih proizvodih in ki imajo želeni učinek na ciljne organizme (glive, plevel, škodljivce itd.). Osnovni podatki so običajno navedeni v kilogramih aktivne snovi, prodane na leto, za vsako od glavnih funkcionalnih kategorij proizvodov („Herbicidi, snovi za uničevanje steblovine in mahu“, „Fungicidi in baktericidi“, „Insekticidi in akaricidi“ ter druge).

Podatki o prodaji pesticidov vključujejo kmetijsko in nekmetijsko uporabo.

Na statistične podatke o prodaji pesticidov vplivajo omejitve glede zaupnosti. Vpliv teh omejitev na podatke se razlikuje glede na državo članico, vrsto pesticida in leto. Kar zadeva celotno prodajo pesticidov v EU obdobju 2011–2017, so < 3 % količine zaupni podatki.

Poraba mineralnih gnojil

Eurostat objavlja o anorganskih gnojilih dva sklopa podatkov: (aei_fm_usefert) ter (aei_fm_manfert). Prvi se zbira od držav članic ter je ocena uporabe dušika (N) in fosforja (P) v kmetijstvu. Drug sklop podatkov je ocenjena poraba na podlagi prodaje mineralnih gnojil v EU, pridobi pa se od združenja Fertilizers Europe. Številke, ki jih je trgovinsko združenje Fertilizers Europe ocenilo na podlagi prodaje mineralnih gnojil, večinoma ustrezajo ocenam uporabe dušika (N) in fosforja (P), o kateri poročajo države, čeprav jih zaradi metodoloških razlik ni mogoče neposredno primerjati.

Bruto bilanca dušika

Metodologija bilanc dušika je opisana v priročniku Eurostata/OECD Bilance hranil. Bruto bilanca dušika vsebuje seznam vseh vložkov v tla in izložkov iz tal, z njo pa se izračuna bruto presežek dušika kot razlika med vsemi vložki in vsemi izložki. Bruto presežek dušika na ha se izračuna tako, da se skupni bruto presežek dušika deli z referenčnim območjem. Referenčno območje trenutne različice bilanc, naloženih v podatkovno zbirko Eurostata, je kmetijsko zemljišče v uporabi (KZU). Opozoriti bi bilo treba, da nekatere države uporabljajo nekoliko drugačne metodologije; med njimi sta Avstrija in Španija. To pomeni, da so časovne vrste primerljive znotraj držav, vendar pa se posamezne vrednosti ne bi smele primerjati s posameznimi vrednostmi drugih držav.

Ribiška statistika

Eurostat zbira statistične podatke o ribištvu pri uradnih nacionalnih virih za države članice EU in članice evropskega gospodarskega prostora (EGS). Statistični podatki se zbirajo z mednarodno dogovorjenimi koncepti in opredelitvami, ki jih je razvila koordinacijska delovna skupina (KDS), ki jo sestavljajo Eurostat in številne druge mednarodne organizacije, pristojne za ribiško statistiko.

Statistični podatki o evropski ribiški proizvodnji vključujejo proizvodnjo iz ulova in akvakulture. Ulov se nanaša na ribiške proizvode, ki jih za vse namene (gospodarske, industrijske, rekreacijske in samooskrbne) lovijo vse vrste in vsi razredi ribiških enot (vključno z ribiči, plovili, orodjem itd.). Zastava ribiškega plovila se uporablja kot osnovni znak nacionalnosti ulova. Eurostat poleg statističnih podatkov o ulovu zbira tudi statistične podatke o iztovarjanju, ki se nanašajo na vse ribiške proizvode (izražene kot masa proizvoda), ki jih je iztovorila država poročevalka, ne glede na nacionalnost plovila, ki jih je iztovorilo. Vključeni morajo biti tudi podatki o iztovarjanjih plovil države poročevalke v pristaniščih zunaj EU in njihovem uvozu v EU. Proizvodnja v akvakulturi se nanaša na gojenje vodnih (sladkovodnih ali slanovodnih) organizmov v nadzorovanih pogojih. Akvakultura je oblika poseganja v naravni gojitveni proces, na primer redno dopolnjevanje staleža, hranjenje in zaščita pred plenilci. Kmetovanje kaže tudi lastniško strukturo gojenih staležev, v katero je lahko vključen posameznik ali podjetje.

Statistične podatke o ulovu predložijo države članice EGS Eurostatu v skladu z naslednjimi predpisi EU:

Uredbo (ES) št. 218/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2009 o predložitvi statističnih podatkov o nominalnem ulovu držav članic, ki ribarijo v severovzhodnem Atlantiku (UL L 87, 31.3.2009);

Uredbo (ES) št. 217/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2009 o predložitvi statističnih podatkov o ulovu in aktivnosti s strani držav članic, ki izvajajo ribolov v severozahodnem Atlantiku (UL L 87, 31.3.2009);

Uredbo (ES) št. 216/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2009 o predložitvi statističnih podatkov o nominalnem ulovu držav članic, ki lovijo na določenih območjih izven severnega Atlantika (UL L 87, 31.3.2009, str. 1).

Statistični podatki se poročajo kot živa teža, ki je enaka iztovarjanju (drugače rečeno, iztovorjena teža proizvoda, za katerega se je uporabil ustrezni pretvorbeni faktor). Zato so izključene količine ribiških proizvodov, ki so ulovljeni, a ne iztovorjeni. Za statistične podatke o iztovarjanju vsaka država sporoči letne podatke o količinah in vrednostih ribiških proizvodov, iztovorjenih v njenih pristaniščih, pod pogoji iz Uredbe (ES) št. 1921/2006 z dne 18. decembra 2006 o predložitvi statističnih podatkov o iztovoru ribiških proizvodov v državah članicah in razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 1382/91 (UL L 403, 30.12.2006, str. 1). Za statistične podatke o akvakulturi predložijo nacionalni organi statistične podatke o proizvodnji v akvakulturi pod pogoji iz Uredbe (ES) št. 762/2008 z 9. julija 2008 o predložitvi statističnih podatkov o ribogojstvu s strani držav članic in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 788/96 (UL L 218, 13.8.2008).

V zvezi z ribiško floto se statistični podatki za države članice EU pridobivajo iz registra ribiške flote Skupnosti, ki ga vodi Generalni direktorat Evropske komisije za pomorske zadeve in ribištvo. Statistični podatki za Islandijo in Norveško so sestavljeni iz dokumentov o floti, ki jih predložijo nacionalni organi.

Nastajanje odpadkov

Za spremljanje izvajanja politike ravnanja z odpadki, zlasti skladnosti z načeli predelave in varnega odstranjevanja odpadkov, so potrebni zanesljivi statistični podatki podjetij in zasebnih gospodinjstev o nastajanju odpadkov ter ravnanju z njimi. Leta 2002 je bila sprejeta Uredba (ES) št. 2150/2002 o statistiki odpadkov, ki je oblikovala okvir za harmonizirano statistiko Skupnosti na tem področju. V skladu z Uredbo morajo države članice od referenčnega leta 2004 vsaki dve leti predložiti podatke o nastajanju, predelavi in odstranjevanju odpadkov. Podatki o nastajanju in obdelavi odpadkov so zdaj na voljo za soda referenčna leta od leta 2004 do leta 2016.

Strukturna statistika podjetij (SSP)

Strukturna statistika podjetij opisuje strukturo, vodenje in opravljanje gospodarskih dejavnosti do najpodrobnejše ravni dejavnosti (več sto gospodarskih sektorjev). Od leta 1995 SSP letno pošiljajo države članice EU na podlagi pravne obveznosti. SSP zajema vse gospodarske dejavnosti, razen kmetijskih dejavnosti in osebnih storitev, podatke pa predložijo vse države članice EU, Norveška in Švica, nekatere države kandidatke in potencialne države kandidatke. Podatki se zbirajo glede na področje dejavnosti: Priloga I – Storitve, Priloga II – Industrija, Priloga III – Trgovina in Priloga IV – Gradbeništvo ter po podatkovnih nizih. Vsaka priloga vsebuje več podatkovnih nizov, kot je navedeno v uredbi SSP. Večino podatkov zberejo nacionalni statistični uradi s statističnimi raziskovanji, iz poslovnih registrov ali različnih upravnih virov. Regulativni ali nadzorni nacionalni uradi finančnim institucijam ali centralnim bankam pogosto zagotavljajo informacije, potrebne za finančni sektor (NACE Rev 2 oddelek K / NACE Rev 1.1 oddelek J). Za zagotovitev kakovosti pripravljenih SSP države članice v skladu z virom podatkov uporabljajo različne statistične metode, kot so preračunavanje, ocenjevanje, ki temelji na modelu, ali različne oblike imputacije.

Statistika PRODCOM

Statistika PRODCOM zagotavlja podrobne informacije o fizičnem obsegu proizvodnje, prodane v obdobju raziskovanja, vrednosti proizvodnje, prodane v obdobju raziskovanja, za nekatere proizvode pa tudi o obsegu celotne proizvodnje v obdobju raziskovanja. Raziskovanje PRODCOM temelji na seznamu PRODCOM, ki vsebuje približno 3 900 proizvodov. Osemmestne oznake, ki se uporabljajo v seznamu, temeljijo na šestmestnih poglavjih CPA, zato štirimestna raven NACE rev. 1.1. Od leta 2008 je oznaka PRODCOM povezana s CPA 2008 in NACE Rev. 2. Povezava do NACE omogoča nacionalnim statističnim uradom uporabo poslovnega registra za iskanje podjetij, ki verjetno proizvajajo proizvod. Seznam PRODCOM se vsako leto spremeni.

Statistika prometa

Podatki o cestnem prevozu blaga se pridobivajo iz mikropodatkov, ki se zbirajo v okviru Uredbe (EU) št. 70/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o statističnih poročilih v zvezi s cestnim prevozom blaga. Podatki se združijo na podlagi vzorčnih raziskav, ki jih izvajajo države poročevalke. Podatki zajemajo tone, tonske kilometre, kilometre vozila in število poti. Statistične podatke o cestnem tovornem prometu sporočajo države članice za vozila, ki so registrirana v njihovi državi. Statistični podatki o prevozu po celinskih plovnih poteh zagotavljajo informacije o količini in smotrnosti tovornega prometa v omrežju celinskih plovnih poti EU. Sporočajo se na podlagi „načela teritorialnosti“, kar pomeni, da vsaka država poroča o natovarjanju, raztovarjanje in gibanju blaga, ki poteka na njenem nacionalnem ozemlju, ne glede na državo sedeža podjetja ali kraja prvega natovarjanja in končnega raztovarjanja.

Statistika trgovine

Podatki EU izvirajo iz Eurostatove podatkovne zbirke COMEXT. COMEXT je Eurostatova referenčna podatkovna zbirka za mednarodno blagovno menjavo. Omogoča dostop do novejših in preteklih podatkov iz držav članic EU, pa tudi do statistike znatnega števila držav nečlanic Unije. Združena mednarodna trgovina in podrobna statistika, ki se objavljata na Eurostatovem spletišču, sta sestavljeni iz podatkov COMEXT v skladu z mesečnim postopkom. Zaradi vsakodnevne posodobitve zbirke COMEXT se lahko podatki, objavljeni na spletišču, razlikujejo od podatkov, shranjenih v zbirki COMEXT, v primeru novejših sprememb.

V tem članku so kmetijski proizvodi razvrščeni v skladu s podpoglavji kombinirane nomenklature (KN) na podlagi mednarodne klasifikacije, znane kot harmonizirani sistem poimenovanj in šifrskih oznak blaga (HS), ki ga vodi Svetovna carinska organizacija. Štiriindvajset poglavij (dvomestne oznake) kmetijskih proizvodov v nomenklaturi KN je razvrščenih v skupine treh glavnih vrst: proizvodi živalskega in rastlinskega izvora ter živila. Poglavje 15 (Olja in masti živalskega in rastlinskega izvora in proizvodi njihovega razkrajanja; pripravljene jedilne maščobe; voski živalskega in rastlinskega izvora) je vključeno med proizvode rastlinskega izvora.

Izdatki za končno potrošnjo

Eurostat zbira podatke o izdatkih gospodinjstev za končno potrošnjo v skladu z mednarodno klasifikacijo individualne potrošnje po namenu (COICOP) v okviru ESR 2010. Zahteve za prenos vsakega podatkovnega niza so določene v programu za prenos ESR 2010. Za podatke COICOP so te t +9 mesecev po referenčnem obdobju.

Izdatki gospodinjstev za potrošnjo so razvrščeni po namenu potrošnje v skladu s klasifikacijo COICOP (klasifikacijo individualne potrošnje po namenu, glej tudi Uredbo Komisije (ES) št. 113/2002 z dne 23. januarja 2002). Ustrezne kategorije COICOP na ravni trimestnih številk so:

P010 – Hrana in brezalkoholne pijače
P011 – Hrana
P012 – Brezalkoholne pijače
P020 – Alkoholne pijače, tobak in narkotiki
P021 – Alkoholne pijače
P111 – Gostinske storitve

Statistika o indeksu telesne mase (ITM)

Evropska anketa o zdravju in zdravstvenem varstvu (EHIS) je vir informacij za statistiko o ITM. Cilj je zagotoviti harmonizirano statistiko po državah članicah EU v zvezi z zdravstvenim stanjem in življenjskim slogom (dejavniki zdravja) anketirancev ter njihovo uporabo storitev zdravstvenega varstva. Indeks telesne mase (ITM) je meritev posameznikove telesne teže v razmerju s telesno višino, ki je precej dobro povezan s telesno maščobo. ITM velja za najkoristnejšo meritev debelosti pri odraslih (starih vsaj 18 let), če so le na voljo podatki o telesni teži in višini. Izračuna se kot posameznikova telesna teža (v kilogramih), deljena z njegovo višino na kvadrat (v metrih). ITM = teža (kg) / višina (m²)

Za razvrščanje rezultatov za ITM se (v skladu z SZO) uporablja naslednji pododdelek:

< 18,50: nezadostna telesna teža;

18,50 do < 25,00: običajna teža;

>= 25,00: prekomerna telesna teža;

>= 30,00: debelost.

Ozadje

Strategija „od vil do vilic“ Farm to Fork strategy (v angleščini) za pravičen, zdrav in okolju prijazen prehranski sistem je ključni element evropskega zelenega dogovora.

Obsega pet ključnih, strateških ciljev:

(i) Zagotavljanje trajnostne proizvodnje hrane

To vključuje prizadevanje za: krepitev prizadevanja kmetov in ribičev za spopadanje s podnebnimi spremembami, varovanje okolja in ohranjanje biotske raznovrstnosti; znatno zmanjšanje uporabe kemičnih pesticidov, gnojil in antibiotikov ter odvisnosti od njih; nadaljnji razvoj ekološkega kmetovanja; nadaljnjo podporo preživetju kmetov in ribičev v prehodu.

(ii) Spodbujanje trajnostne predelave hrane in praks v spodnjem delu verige

To vključuje prizadevanje za: vplivanje na prehranske izbire potrošnikov; revizijo tržnih standardov; vzpostavitev profilov hranil; izboljšanje embalaže živil.

(iii) Spodbujanje trajnostne porabe hrane

To vključuje prizadevanje za: zaustavitev naraščanja stopenj prekomerne teže in debelosti v EU; ozaveščanje potrošnikov z boljšim označevanjem živil; določitev minimalnih, obveznih meril za trajnostno javno naročanje hrane.

(iv) Zmanjšanje izgube hrane in količine zavržene hrane

To vključuje prizadevanje za: zmanjšanje izgube hrane po celotni dobavni verigi; izboljšanje predelave hranil in sekundarnih surovin; krepitev biogospodarstva, ravnanja z odpadki in energije iz obnovljivih virov.

(v) Boj proti goljufijam na področju hrane po celotni dobavni verigi

To vključuje prizadevanje za: izboljšanje sledljivosti hrane in opozoril v zvezi z njo.

Direct access to

Metodologija

Agriculture (v angleščini)
Waste (v angleščini)
Structural business statistics (v angleščini)
International trade in goods (v angleščini)
Transport (v angleščini)

Zakonodaja

Agriculture (v angleščini)
Fisheries (v angleščini)
Waste (v angleščini)
Structural business statistics (v angleščini)
International trade in goods (v angleščini)
Transport (v angleščini)

Zunanje povezave

European Commission: Farm to Fork strategy for sustainable food (v angleščini)

Opombe

↑ V računovodskem okviru je industrija veja gospodarske dejavnosti. Pojem „kmetijska panoga“ se uporablja za opis veje kmetijske proizvodnje, vendar ga ne bi smeli razumeti v smislu, da je kmetijstvo industrializirano ali da gre za predelavo surovin.
↑ OECD (2019), Pospeševanje podnebnih ukrepov: preoblikovanje politik skozi objektiv dobrobiti.
↑ Glavna območja Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) 21, 27, 34, 37, 41, 47, 51.
↑ . Za nadaljnje informacije glej spletišče Evropske komisije Skupna ribiška politika (SRP).
↑ Za več informacij glej tukaj (v angleščini).

[1] V računovodskem okviru je industrija veja gospodarske dejavnosti. Pojem „kmetijska panoga“ se uporablja za opis veje kmetijske proizvodnje, vendar ga ne bi smeli razumeti v smislu, da je kmetijstvo industrializirano ali da gre za predelavo surovin.

[2] OECD (2019), Pospeševanje podnebnih ukrepov: preoblikovanje politik skozi objektiv dobrobiti.

[3] Glavna območja Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) 21, 27, 34, 37, 41, 47, 51.

[4] . Za nadaljnje informacije glej spletišče Evropske komisije Skupna ribiška politika (SRP).

[5] Za več informacij glej tukaj (v angleščini).

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]